Štefanova ulica je bila urbanizirana v 19. stoletju, ko so tu postavili stanovanjske hiše, ki so bile zaledje poslovno živahne vpadnice Gosposvetske ceste. Današnjo podobo pa je ulica dobila v tridesetih letih 20. stoletja, ko je bila pravzaprav cela pozidana v arhitekturnem slogu funkcionalizma. Kot taka je še danes spomeniško zaščitena.
Na njej ležijo fascinantne stavbe: Nebotičnik, palača Slavija oziroma današnja stavba ministrstva za notranje zadeve in Dukičevi bloki, ki jih je po naročilu pokojninskega sklada trboveljske premogokopne družbe načrtoval arhitekt Jože Sivec kot bloke z razkošnimi stanovanji za zaslužne uradnike, sodnike, direktorje. Poimenovani so po gradbeniku, ki jih je zgradil – Adolfu Leu Dukiču, tedaj enem najbolj znanih ljubljanskih gradbenikov, čeprav precej slabega ugleda, saj naj bi imel romsko sužnjo, ki jo je kupil v Bosni, med vojno pa še ljubezensko afero z italijansko fašistko.
Od hrvaškega ilirista do partijskega veljaka
Štefanova ulica je bila prvič poimenovana leta 1910 v Gajevo ulico. Tedaj so jo mestni svetniki sicer želeli poimenovati v Peter Preradovićeva ulico, po hrvaškem generalu in romantičnem pesniku. Policijski odsek, ki je bil tedaj odgovoren za poimenovanje ulic, ni sprejel tega predloga, a ker je bilo veliko lobiranja, da naj bi vendarle eno izmed ljubljanskih ulic poimenovali po kakšnem hrvaškem pisatelju, saj so v Zagrebu ulico poimenovali po Vodniku, so se nazadnje odločili za Ljudevita Gaja, ki velja za steber ilirizma.
Z italijansko okupacijo se je seveda spremenilo tudi ime Gajeve ulice. Leta 1941 so jo poimenovali Verdijeva ulica. Zanimivo pa je, da so prav Italijani prvi poimenovali tudi Štefanovo ulico po fiziku Jožefu Stefanu, le da je bila v Šiški, danes pa je to Mazijeva ulica.
Ko so prišli osvoboditelji, so leta 1948 izbrisali Verdija in ulico v duhu jugoslovanskega bratstva poimenovali nazaj v Gajevo. A ne za dolgo, le do leta 1952, ko so jo v skladu z doktrino tedanje komisije za preimenovanje ulic poimenovali po Borisu Kidriču, poleg Tita, Kardelja, Djure Djaković, Toneta Tomšiča in komandanta Staneta enem od imen s seznama zaslužnih ljudi, po katerih naj se imenujejo ulice. Ulico so po prvoborcu, narodnem heroju in visokem partijskem funkcionarju poimenovali le leto pred njegovo smrtjo. Kidrič z ulico sicer ni povezan, je pa živel nedaleč stran v Ebenspangerjevi vili. Kidričeva ulica je to ime ohranila do leta 1991, ko je namesto po partijskem funkcionarju dobila ime po fiziku Jožefu Stefanu.
Nezakonski sin nepismenih staršev
Čeprav se je Jožef Stefan rodil, delal in umrl v Avstriji, velja za edinega Slovenca, po katerem je bil poimenovan kakšen fizikalni zakon. Med drugimi dosežki je prvi pravilno ocenil temperaturo Sončevega površja. Rodil se je leta 1835 pri Sv. Petru pri Celovcu kot nezakonski sin nepismeni dekli in peku, ki sta se poročila šele, ko je bil Jožef že v gimnaziji, in šele tedaj ga je oče priznal kot sina.
Seveda je bil odličen dijak, tedaj pa ga je bolj kot fizika zanimala literatura in pisal je tako poezijo kot prozo, ki so jo objavljali v slovenskih revijah. Toda zdelo se mu je, da je »odtrgan od domače zemlje in stoji pred slovenskimi bralci s košem nemškega znanja in s pestjo slovenski Besedi«, zato se je od leta 1858 posvetil le znanosti – od mehanike, optike, akustike do eksperimentalne fizike. Leta 1863 je postal najmlajši univerzitetni profesor v Avstriji, čez dve leti direktor fizikalnega inštituta filozofske fakultete in redni član akademije znanosti, leto dni je bil tudi rektor univerze.
Bil je eden najpriljubljenejših profesorjev, čeprav je veljal za resnega, vase zaprtega in odtujenega človeka. Avstrija se mu je za vse znanstvene dosežke oddolžila z državnim odlikovanjem in plemiškim naslovom, ki pa ga ni nikoli izkoristil.
