Eva Prelovšek Niemelä je vsestranska arhitektka, projektantka, raziskovalka, kustosinja in do nedavnega glavna urednica revije Hiše. Izobrazbo s področja arhitekture je pridobila na Tehnični univerzi na Dunaju in na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Po vrnitvi v Ljubljano je magistrirala na Fakulteti za arhitekturo UL, magistrska naloga, ki jo je delala pod mentorstvom prof. Janeza Koželja, pa nosi naslov Oblikovanje identitete v slovenskem avtocestnem prostoru. Leto pozneje je bila naloga natisnjena kot samostojna monografija, ki jo je izdala fakulteta za arhitekturo, katedra za urbanizem.
Po študiju je začela delati na različnih področjih, ki so kakor koli povezana s prostorom. Do zdaj je načrtovala in realizirala več zahtevnih in manj zahtevnih objektov novogradenj in prenov. Že deset let redno piše prispevke za arhitekturne revije, kot kustosinja in moderatorka pa soorganizira Mesec oblikovanja in arhitekturne konference v okviru Mesta oblikovanja. Za svoje delo je prejela nagrade in priznanja doma in v tujini.
Leta 2004 je sodelovala tudi v natečaju slovite projektantske skupine Ove Arup Amsterdam za takrat najvišji televizijski stolp na svetu v mestu Guanghzou na Kitajskem. Rešitev je prejela prvo nagrado. Danes velja za četrti najvišji stolp na svetu. Je tudi raziskovalka v zavodu InnoRenew CoE, v katerem je zadolžena za načrtovanje in implementacijo novega objekta Centra odličnosti v Izoli, ki bo največja lesena stavba v Sloveniji in bo plod interdisciplinarnega načrtovanja. Gradnjo bodo začeli letos poleti. V centru bodo izvajali raziskave na področju obnovljivih materialov in zdravega bivanjskega okolja.
Arhitektura del družinskega vsakdanjika
Eno izmed področij, na katerem ima Eva veliko znanja in izkušenj, je načrtovanje in vodenje postavitev razstav. Zasnovala in oblikovala je več razstav v Narodni galeriji v Ljubljani in drugih galerijah po Sloveniji, v Avstriji, Češki republiki, Braziliji, Makedoniji in na Japonskem. Ena najodmevnejših je bila pregledna Plečnikova razstava (2008), ki jo je pripravila v sodelovanju z očetom Damjanom Prelovškom.
Arhitektura je v družini Prelovšek nekaj vsakodnevnega, nikakor pa ne vsakdanjega. Evin oče, Damjan Prelovšek, umetnostni zgodovinar, je doktoriral z disertacijo o slovenskem arhitektu Jožetu Plečniku in je eden največjih poznavalcev njegovega dela. Poleg raziskovanja Plečnikovega dela je zaslužen tudi za njegovo popularizacijo; svet je za velikega mojstra izvedel (šele) leta 1986 z razstavo v Centru Georgesa Pompidouja v Parizu, ki jo je pripravljal skupaj z Borisom Podrecco in Françoisom Burkhardtom.
Eva Prelovšek Niemelä je poročena s Fincem. Aarne Niemelä je finski arhitekt, ki je Slovenijo spoznaval prek ljubezni; dežela in ljubezen sta ga prepričali, da se je odločil živeti v Ljubljani. Arhitekta sta leta 2008 ustanovila Atelje Prelovšek, v katerem delujeta kot samostojna arhitekta, velikokrat pa tudi sodelujeta pri skupnih projektih.
Aarne Niemelä je izjemno zanimiv in pronicljiv sogovornik. Nova domovina ga je prevzela z veliko raznolikostjo krajine in bogastvom kulturne dediščine na tako majhnem prostoru. Navdušujejo ga majhne razdalje, v njih vidi številne prednosti in meni, da te dajejo Sloveniji velik potencial za razvoj. V Sloveniji opaža veliko več poguma pri vlagateljih za oblikovanje arhitekture kot na Finskem. »Na Finskem se prepogosto uporabljajo standardne rešitve, saj so te cenovno najbolj preverjene in zanesljive. V Sloveniji vidim veliko več ustvarjalnosti in drznosti med arhitekti.« Prav raznolikost podnebnih in kulturnih razmer je za Aarneja Niemeläja največji navdih med snovanjem projektov.
Eksperiment gradnje
Arhitekta sta skupaj projektirala hišo H, hišo na robu mesta, za katero je prav opazovanje raznolikosti krajine privedlo do njene sedanje oblike. Hiša H je neke vrste eksperiment gradnje v osrednjeslovenski regiji. Eva Prelovšek Niemelä o konceptu hiše pravi: »Globalno gledano je hiša kot neki prototip objekta med Alpami in Sredozemljem, lokalno gledano pa iskanje zasebnosti v urbanem okolju.« Arhitekta se pri načrtovanju opirata na kontekst okolja, v katerega bo objekt postavljen. Slovenija je raznolika dežela z različnimi podnebnimi razmerami in stavbno dediščino. Hiša H je postavljena v območje osrednjeslovenske regije, ki jo zaznamuje največja gostota prebivalstva in posebno kulturno križišče. Avtorja ji pravita »tipična slovenska sodobna hiša«.
To poimenovanje sta tudi utemeljila z naslednjimi načeli: polnjenje mestnih škrbin, nizkoenergetskost, kulturna trajnost in socialna trajnost. Premalo se zavedamo, da je treba polniti mestne škrbine – gostoto mest je treba povečevati, da preprečimo nadaljnje razprševanje naselij in uničevanje kmetijskih zemljišč. Izbrali so 400 kvadratnih metrov veliko stavbno zemljišče kot primer najkompaktnejše urbane enote za gradnjo enodružinske hiše v mestu, s štirimetrsko razdaljo med grajenim objektom in mejo zemljišča, kot to narekuje obstoječa urbanistična zakonodaja.
Če se prvega načela zaveda zelo malo ljudi, pa je drugo načelo nadvse razširjeno v našem prostoru. Gledano z vidika varčnosti in ekologije se veliko ljudi že odloča za nizkoenergetsko hišo. Potrebna je zaščita pred soncem in mrazom, saj med Alpami in primorjem poznamo vroča poletja in mrzle zime. Hiše morajo biti kompaktne, da bi prihranili energijo za ogrevanje, in morajo ustvariti raznolike zunanje prostore z različnimi sončnimi oziroma senčnimi terasami in vmesnimi prostori. Predlagana hiša je kombinacija kompaktne alpske hiše in prijetne sredozemske atrijske vile in je v tem smislu kulturno trajna. Tradicionalna alpska hiša je kot zatočišče z enotno stavbno lupino, ki je bila nekoč izdelana iz lesenih skodel. Po drugi strani pa primorska hiša ponuja zunanje prostore, ki ustvarjajo senco in prijetno poletno mikroklimo.
Tudi socialna trajnost je izredno pomembna. Arhitekta pravita, da mora hiša zagotavljati fleksibilnost pri uporabi – da hišo lahko razdelimo na več neodvisnih enot, ki se lahko prilagajajo spremembam znotraj družine: rast otrok, domača pisarna, sobivanje različnih generacij družine. Celotno pritličje z atrijem in zimskim vrtom se lahko odpre v enoten odprt bivalni prostor ali pa se posamezni deli hiše združijo celo v vertikalni smeri.
