Zadnji februarski konec tedna (tu in tam pa tudi prvi marčevski), ko se prvoligaška nogometna igrišča lepega dela Evrope po zimskem premoru šele dobro prebudijo in ko se v evropskih tekmovanjih začnejo izločilni boji, je v Angliji že od leta 2000 v znamenju tekme, ki odloča o prvi sezonski lovoriki – finala ligaškega pokala, v katerem se bosta jutri udarila Arsenal in Manchester City. Tekmovanje, ki v tej sezoni po sponzorju, proizvajalcu energijskih pijač, nosi naziv pokal Carabao, na Otoku sicer ne dosega pomembnosti in prestiža, ki ga imata pokal FA in premier liga, a ker je število lovorik omejeno, se tudi te zagotovo ne brani nihče.
Tudi »večni« trener Arsenala Arsene Wenger se je ne bi, pa čeprav je bil ravno sam eden tistih, ki je pred leti, natančneje leta 2010, še dodatno degradiral pomen tekmovanja in ga dal dobesedno v nič, rekoč, da tudi če bi njegov klub osvojil tovrstni pokal, to sploh ne bi prekinilo obdobja neosvajanja lovorik, ki je bilo dotlej dolgo že pet let. Danes, ko je med navijači bistveno manj priljubljen in ko so kritike na njegov račun vse glasnejše, kakopak meni drugače. Takoj po nenadejanem četrtkovem domačem porazu v evropski ligi proti Oestersundu (1:2), po katerem je njegov klub vseeno napredoval v osmino finala, saj je pred tem v gosteh zmagal s 3:0, je med vrsticami razloge za poraz našel prav v jutrišnji tekmi. Označil jo je namreč za »veliko« in potožil, da so bili igralci z mislimi že pri njej.
No, če so bili Arsenalovi nogometaši na prejšnji tekmi z mislimi že pri jutrišnji, je veliko vprašanje, ali ne bodo Cityjevi jutri še pri prejšnji. V ponedeljek so namreč doživeli, milo rečeno, šokanten poraz v osmini finala »pomembnejšega« pokalnega tekmovanja FA. Izločil jih je Wigan, ki v tej sezoni igra v tako imenovani »league one«, po kakovosti šele tretji najmočnejši angleški ligi. S tem je med drugim splavala po vodi zgodovinska priložnost, da bi moštvo trenerja Pepa Guardiole osvojilo tako imenovani četverček – oba angleška pokala, prvenstvo in ligo prvakov –, s katerim se je po fantastičnih predstavah vse manj sramežljivo spogledovalo. A kljub temu je jasno: Manchester City, ki v prvenstvu ruši vse rekorde, bo jutri v vlogi favorita, ob tem pa bo na tekmo prišel tudi v malce popolnejši zasedbi. Manjkala bosta namreč le Mendy in Delph, pod vprašajem je še Gabriel Jesus, pri Arsenalu pa ne bo Cazorle, Lacazetta in Mkhitaryana, vprašljiv je še Ramsey.
Letošnja izvedba ligaškega pokala je sicer že 58. po vrsti, pravico do sodelovanja je kot vselej imelo 92 klubov iz štirih najvišje rangiranih angleških ligaških tekmovanj. Tekmovanje poteka po turnirskem sistemu na izpadanje, pri čemer se je 13 premierligaških klubov priključilo v drugem krogu, sedem, ki so sezono začeli v evropskih tekmovanjih, šele v tretjem, o zmagovalcih pa z izjemo polfinala, v katerem se igrata dve tekmi, odloča en sam dvoboj. Vse tekme se igrajo sredi tedna, posebnost je le nedeljski finale, ki je tudi edini na nevtralnem terenu na stadionu Wembley, doslej pa se z največ naslovi lahko pohvali Liverpool, ki je slavil osemkrat. Manchester City ima v vitrinah štiri ligaške pokale, Arsenal pa dva.
