Nedavno so bile v modi »vrnitve« nekaterih legendarnih avtomobilov, ki so nekoč že navduševali. Na tak način so se na primer vrnili mini, fiat 500, beetle in še kakšen, leta 2008 tudi volkswagen scirocco, ki se je lani od proizvodnje poslovil že drugič. Prvič se je to temu trivratnemu kupeju zgodilo po dveh generacijah leta 1992, če seveda ne štejemo z njim tesno povezanega modela corrado, ki je vztrajal tri leta dlje.
S tem se je Volkswagen poslovil od imena, ki se je v njegovi paleti prvič pojavilo pred več kot štirimi desetletji, natančneje leta 1974, ko je scirocco luč sveta ugledal na salonu v Ženevi – da, istega leta, kot je na ceste zapeljal tudi prvi golf. Povezava seveda ni naključna, saj je prav golfova platforma služila kot osnova za scirocca, čeprav so naposled razvojniki pod vodstvom glavnega oblikovalca Giorgetta Giugiara njegov praktično sleherni del zastavili na novo. Tako je bil scirocco atraktivnejši, elegantnejši in predvsem bolj športen avtomobil kot golf, navkljub izvrstnim lastnostim slednjega pa se je tudi peljal bolje.
Kupce privabljala oblika
Scirocco je ime dobil po toplem sredozemskem vetru in ni bil prvi volkswagen, ki so ga poimenovali po tem vremenskem pojavu. Pred njim je bil tak že passat, menda pa ni dosti manjkalo, da niso prav kot scirocca poimenovali golfa. V tem primeru bi bil scirocco, kot smo ga spoznali in ga poznamo, enostavno scirocco coupe. Kakor koli, ob prihodu na trg je bil na voljo s tremi različno močnimi motorji (50, 70 ali 85 konjev oziroma 37, 51 ali 62 kilovatov) in 4-stopenjskim ročnim menjalnikom, glede na različico pa se je razlikoval tudi njegov prednji del – modeli z oznako TS so imeli namreč namesto štirih okroglih dve večji štirikotni prednji luči. Že v prvem letu so prodali nenadejano veliko avtomobilov, 24.555, v drugem, prvem polnem, pa že 58.942, pri čemer je kupce privabilo ravno tisto, kar so nekateri pogrešali pri golfu – 42 odstotkov jih je namreč navedlo, da so se zanj odločili zaradi atraktivne oblike, nadaljnjih 25 pa, da zaradi športnosti. Leta 1976 so nato predstavili še najmočnejšega GTI s 110 KM (81 kW), kasneje še številne lepotno ozaljšane različice, števec vseh proizvedenih primerkov pa se je ob koncu proizvodnje prve generacije februarja 1981 ustavil pri številki 504.153.
Marčevski salon v Ženevi istega leta je bil prizorišče razkritja druge generacije. To naj bi sprva tudi oblikovali pri Giugiaru, a vodilnim pri Volkswagnu ni bil všeč preveč konservativen predlog, zato so ga pod vodstvom Herberta Schäferja oblikovali sami. Njegova oblika je naposled razdvajala bolj kot pri prvi generaciji, a večini je bil vseeno všeč. »Spredaj deluje kot svinčnik in zadaj kot velikonočno jajce,« se je bral eden zanimivejših opisov, medtem ko so v sloviti reviji Road & Track še leta kasneje zapisali: »Scirocco je zagotovo najboljši golf, kar so ga pri Volkswagnu kadar koli postavili na ceste.« Avto je z drugo generacijo močno zrasel (s 3,88 metra dolžine na 4,21 metra), na voljo je bil s številnimi motorji z močmi med 60 in 139 KM (44 in 102 kW), a prodaja je v primerjavi s predhodnikom padla in lepše številke začela dosegati šele, ko so dodajali močnejše različice. Vmes je druga generacija doživela tudi nekaj oblikovnih sprememb (na začetku je imela pod spojlerjem na steklu velik napis scirocco, ki so ga kasneje umaknili, en velik sprednji brisalec sta zamenjala dva…), do leta 1992 pa so proizvedli 291.497 primerkov.
Corrado je preveč odstopal
Ne preveč bleščečim prodajnim številkam navkljub so sredi 80. let začeli načrtovati naslednika. V razvojni fazi so tretjo generacijo scirocca spet poimenovali po vremenskem pojavu, in sicer typhoon, a se je vodilnim to ime zdelo preveč agresivno, zato so ga opustili. Med razvojem je postalo jasno tudi, da bo avto, ki se ga je medtem prijelo ime corrado, s svojimi lastnostmi preveč odstopal, da bi bil lahko naslednik scirocca, zato so se odločili, da bo šel samostojno pot. Novega kupejevskega aduta so pri Volkswagnu uradno razkrili oktobra 1988, kar pomeni, da sta bila slaba štiri leta naprodaj tako scirocco kot corrado. Slednji je bil na začetku prodaje na voljo z dvema motorjema s 133 in 160 KM (98 in 118 kW), pri čemer je z drugim dosegel končno hitrost 225 kilometrov na uro in bil s tem eden najhitrejših volkswagnov dotlej.
Corrado je tudi sicer doživel izjemen sprejem, saj so ga avtomobilski kritiki nemudoma vzljubili. »Eden Volkswagnovih najboljših avtomobilov z vozniškega vidika,« so na primer zapisali pri reviji Auto Express, medtem ko so ga pri reviji Car uvrstili med »25 avtomobilov, ki jih morate voziti, preden umrete«. Tudi kasneje, ko ga niso več proizvajali, so se nanj pogosto spomnili, saj se je znašel na številnih lestvicah avtomobilov, ki jih najbolj pogrešamo. »Resnično menim, da je corrado nekaj posebnega, z njim so pri Volkswagnu naredili fantastičen avto. Žal je bil predrag in ga zato ni nihče kupil,« je v oddaji Top Gear novembra 2003 o njem povedal Richard Hammond. No, to slednje ni ravno iz trte izvito, seveda pa ne drži povsem – do leta 1995 so namreč izdelali 97.521 corradov.
Med letoma 1995 in 2008 je bila sciroccova (če zraven torej štejemo sorodnega corrada) »krvna linija« povsem prekinjena, dokler ni pred desetimi leti na platformi petega golfa na ceste zapeljala tretja generacija. »Cilj je bil izdelati najbolj športnega volkswagna doslej, ki pa bo vseeno obdržal ključne lastnosti znamke – vsakodnevno uporaben športni avto, torej. Pri tem smo skušali zajeti duha preteklosti, hkrati pa gledati naprej v prihodnost,« je takrat povedal vodilni oblikovalec Marc Lichte. Novi scirocco je bil dejansko lep, dober in uporaben avto, ne nazadnje so ga pri reviji Top Gear razglasili za avto leta 2008, a se enostavno ni prijel, kot so pričakovali – izdelali so jih 272.150. Kar se pri avtomobilih pač zgodi in zaradi česar je bil lanski konec proizvodnje logična poteza. Zgolj od slave in lepih besed se pač ne da živeti…
