Slovenci tu delamo velike napake, ker rešujemo zdravstvene probleme stihijsko, nenačrtno, parcialno in gasilsko. Saj ne rečem, da ni včasih treba tudi tako, a če ne gre za izredne razmere, to ni pametno niti potrebno. Zdravstvo za svoje delovanje potrebuje mir, red, disciplino in stabilno poslovno okolje. Sem pa spada veliko več kot spodobni osebni dohodki ter normativi števila zaposlenih in standardi dela.
Na prvem mestu je pomembna mreža zdravstvene službe od ambulant do največjih bolnišnic, kot sta oba klinična centra. Ker poznam delo tako enih in drugih, trdim, da bi se dalo z boljšo organizacijo in medsebojnim sodelovanjem delati hitreje, bolje in v večje zadovoljstvo večine bolnikov, vsi pa tako ali tako ne bodo nikoli zadovoljni, kot je običajno pri delovanju vseh družbenih podsistemov.
Ne samo aktualna, ampak tudi mnoge poosamosvojitvene vlade se niso upale, hotele ali znale lotiti temeljite zdravstvene reforme. Predlagajo zakone, ki jih potem parlament brez pametne razprave kar sprejema, ne da bi pomislili na posledice, izvajalci pa jih ne morejo izvajati.
Najprej bi omenil plačno politiko v zdravstvu. Vsi zdravstveni delavci prejemajo osebne dohodke iz zdravstvene blagajne in ne iz državnega proračuna, kar je pomembna distinkcija. Zato se tako mediji kot nekateri sindikalni voditelji zelo motijo ali zavajajo, da je za sedanji kaos na področju plač v javnem sektorju kriva vlada, ki je popustila zahtevam zdravnikov. Zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu vključno z medicinskimi sestrami so javni uslužbenci le v tem, da opravljajo javno službo. Ker pa njihovi osebni dohodki ne prihajajo iz državnega proračuna, ampak zdravstvene zavarovalnice, njihovi dohodki bremenijo izključno zavarovalnico, ki je plačnik zdravstvenih storitev, in ne proračun. Sicer pa bi za pravo primerjavo o osebnih dohodkih morali upoštevati izključno plačilo za redno delo 40 ur na teden ali 174 ur na mesec. Šele tako so možne ustrezne primerjave, vse drugo je le mešanje megle.
Da bi se lahko izognili kritikam o visokih dohodkih nekaterih zdravnikov, sem že pred leti predlagal individualne pogodbe. O tem, da bodo tisti, ki več delajo, bolje nagrajeni, pretežno samo govorimo, storimo pa skoraj nič. Resda se zdaj za dodatni program za skrajševanje čakalnih dob dodatno plačuje, ampak to je le začasna rešitev. Sistemska pa bi bila, če bi s posamezniki sklepali individualne pogodbe in bi zaposleni, ki delajo na istih delovnih mestih, lahko imeli različne dohodke, ne da bi drug za drugega sploh vedeli, koliko zaslužijo.
To bom skušal ilustrirati z lastnim primerom. Pred leti sem delal pri internistični prvi pomoči (IPP) UKCL neprekinjeno 24 ur in v poletnih mesecih celo dvakrat na mesec; to se mi je zdelo povsem normalno, da je to pač moja delovna obveznost. Samo v enem dnevu v mesecu februarju, ko je bil velik naval bolnikov, sem pregledal 48 bolnikov, v neki poletni nedelji pa samo 12, kar sta moja osebna rekorda. In za obe dežurstvi sem prejel enako plačilo. Če bi bil plačan po učinku, pa bi moral prejeti v prvem primeru štirikrat višje plačilo ali pa v drugem štirikrat nižje. In tako je še danes, pa ne samo pri IPP, ampak tudi na drugih urgencah. Toda ne. Mi smo še daleč od takega načina nagrajevanja.
Z urgentnimi centri smo naredili velik korak h kakovostnejši in hitrejši obravnavi urgentnih bolnikov. Iz večine ali kar vseh pa poročajo, kako se takojšnja dostopnost do zdravniškega pregleda zlorablja tudi za nenujne primere. Podobne izkušnje imam tudi sam. Prihajali so tako bizarni primeri, da se resnično lahko vprašamo, kako je to mogoče.
Pri čakalnih dobah, ki so pri nekaterih bolezenski stanjih res velik problem in nesprejemljive, pa je veliko populizma in nepoznavanja. Tako se v isti koš mečejo povsem nenujna in nujna stanja. Vzemimo za primer ukrivljen palec na nogi, največkrat pri ženskah. Že pri denimo dvajsetih letih je jasno, da bodo mnoge od njih čez nekaj desetletij dobile halux valgus, tako da ne moremo zdaj govoriti, da je čakalna doba za to operacijo predolga, je pa seveda predolga, če se zanjo odločimo šele takrat, ko postane bolečina hujša in hoja otežena.
Z nekaterimi določbami zakona o pacientovih pravicah, čeprav ne dvomim o njihovi dobronamernosti, smo se ustrelili v koleno. Omenil bi le pravico do spoštovanja bolnikovega časa. Tako je določba, da je dopustna čakalna doba v ambulanti lahko največ pol ure, čista neumnost. Nihče, zlasti tam, kjer je naval bolnikov večji, kot so možnosti njihove obravnave, te ne more zagotoviti v predpisanem času. Lahko je tako neumnost zapisati v zakon, ni pa je mogoče sankcionirati, tako da nastajajo prav mučne situacije, ko se bolniki razburjajo, žalijo osebje, grozijo in nemalokrat mora posredovati varnostna služba ali celo policija. Zato priporočam ministrstvu za zdravje: pustite organizacijo dela izvajalcem in se ukvarjajte s pomembnejšimi zadevami.
In zdaj še ena najaktualnejših tem, to je kaznovanje zdravnikov, če se izkaže, da gre za neustrezno napotitev. Da ne bom samo teoretiziral, bom navedel dva konkretna primera. V enem mojih zadnjih dežurstev pri IPP je mlada zdravnica iz večjega mesta blizu Ljubljane k nam povsem neustrezno poslala bolnika zaradi povišane telesne temperature ob navadnem prehladu. Ko sem jo poklical, zakaj je to storila, ker tega pač res ni treba takoj obravnavati, in to še sredi noči, mi je pojasnila: »Veste, pri nas ponoči ne morem narediti niti osnovnih laboratorijskih preiskav.« Ali je zdaj ona kriva, da je poslala bolnika povsem neustrezno? Če je kdo odgovoren, je to njena delovna organizacija, ker ni zagotovila osnovnih pogojev za kolikor toliko varno delo. Ali drugi primer. Nemalokrat je bil na delovni dan (!) dopoldne poslan samo na rentgensko slikanje prsnih organov bolnik, ker ta dan ni bilo nikjer v Ljubljani možnosti opraviti te preiskave. Ali je kriv zdravnik, da pride do take napotitve? Podobne primere bi lahko našteval v neskončnost, ampak problem ni pri napotnih zdravnikih, ampak slabi organizaciji zlasti osnovne zdravstvene službe.
Za konec ponovno polagam na srce vsem odgovornim v zdravstvu. Ne vtikajte se v strokovne odločitve, ampak zagotovite pogoje za normalno delovanje zdravstva pa boste imeli čez glavo dovolj dela.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.