Šmarno goro, priljubljeno izletniško točko Ljubljančanov in okoličanov, poznamo skoraj vsi, zdaj seveda še bolj in v večjem številu, odkar smo po njej korakali od vzhoda do vzhoda. Ampak to so bolj kampanjske zadeve, muhe enodnevnice, udeležujejo se jih tudi zgolj priložnostni hodci, taki, ki pač želijo, da se jih na njih vidi. Pravi šmarnogorci so drugačne sorte tiči. Na goro se povzpnejo vsak dan – nekateri celo večkrat, no, kakšen dan je seveda tudi izjema in jih ni – vsakdo ob »svoji«, vsak dan isti uri. Nekateri gledajo sonce, ki vzhaja, drugi prihitijo pred službo, tretji uživajo v sončnem zahodu... (Pa se tako pri marsikom nabere tudi več kot 300 vzponov na leto.)

Različni ljudje, različne navade, vsi pa z eno v sebi trdno zasidrano skupno lastnostjo – Šmarno goro imajo radi, skrbijo zanjo in ni jim vseeno, če drugi ne. Za sabo ne puščajo smeti, skrbijo, da so stranišča čista, zaposlenim prinašajo skodelice, kozarce, celo ležalnike, ki jih prej omenjeni obiskovalci puščajo, kjerkoli se jim zahoče. In zaradi takega odnosa seveda tudi takoj opazijo vsakršno spremembo, razliko. Pred časom je bila Šmarna gora, kar se onesnaženosti s smetmi tiče – velja tudi za poti nanjo – pravi zgled. Skoraj brez na tla odvrženega papirčka. Bilo je lepo videti in zdelo se je razumljivo. Spodaj smetnjak, zgoraj smetnjaki, vmes pa papirček v žep, vse drugo odvečno pa v nahrbtnik.

Potem pa – nedolgo tega je izbruhnila prava epidemija »odvrzi me, kjer se ti zahoče« početja. Pa si lahko med enim vzponom nabral skoraj za vrečko smeti. Zdaj jih je prekril sneg, ampak kmalu jih bo odjuga spet pokazala. Že res, da papir razpade, ampak ne v enem dnevu ali še prej, poleg tega pa je zares zanimivo, od kod tolikšna sprememba. Morebiti bi bilo pa fino organizirati akcijo čiščenja. Vsi »ta pravi« se je bomo udeležili, tisti, ki se je ne bodo, pa naj Šmarne gore vsaj ne onesnažujejo, kadar pač iz kakršnegakoli razloga zaidejo nanjo.

Sicer pa – saj zdaj je vendar blazno »in« biti ozaveščen, skrbeti zase, si prizadevati za čim čistejše in čim bolj zdravo okolje. Naj narava, ko bo sneg skopnel, pokaže, dokaže, da to niso le puhle, same sebi in fiktivnemu ugledu govorca ali zapisovalca namenjene floskule.

Jelka J. Makoter, Šujica