Čeprav je bilo ob začetku 19. stoletja v Ljubljani v primerjavi z danes, ko v mestu živi skoraj 290.000 ljudi, skromnih 10.000 prebivalcev, se je že takrat lahko pohvalila z živahnim družabnim življenjem. »Gostiln je bilo toliko, da je bila ena na približno 60 prebivalcev. Ko se je denimo leta 1828 France Prešeren vrnil v Ljubljano, je bilo to razmerje še vedno zanimivo: v mestu je bila ena gostilna na 71 prebivalcev,« statistiko slikovito predstavi turistični vodnik Miro Gračanin.Pokaže na stavbo z lekarno na Prešernovem trgu: »Tudi tukaj je bila nekoč gostilna.«
Včerajšnjemu mednarodnemu dnevu turističnih vodnikov, ko je po Sloveniji potekalo več kot trideset brezplačnih vodenj, so se namreč z brezplačnimi vodenji pridružili tudi v javnem zavodu Turizem Ljubljana. »Na tak način želimo domačinom približati mesto in hkrati tudi delo turističnih vodnikov, ki so najboljši ambasadorji destinacije,« je namen brezplačnih vodenj strnila Maja Slivnjak, pri zavodu odgovorna za odnose z javnostmi.
Skupina Ljubljančanov, ki si je želela še nekoliko bolj podrobno spoznati skrivnosti svojega mesta, se je tako odpravila na Sprehod po Ljubljanski promenadi. »Prišla sva, ker premalo poznava svoje mesto,« pove zakonski par. S pomočjo turističnega vodnika sta se skupaj s preostalimi udeleženci sprehoda včeraj vrnila v čas, ko so se po Čopovi ulici sprehajali meščani v oblekah, skrbno zloščenih čevljih in v belih rokavicah ter v čas, ko je bila Cankarjeva cesta središče modnega nakupovanja, ki se je običajno zaključilo s kosilom v današnji Švicariji.
V gostilnah živahno, v kavarnah uglajeno
»Konec 18. stoletja so se navade meščanov začele spreminjati, vse bolj so prihajali do izraza vplivi evropske kuhinje in gostilnam so se tako v mestu pridružile tudi restavracije in kavarne,« v Čopovi ulici, prvem območju za pešce v mestu, pripoveduje Gračanin. »Gostilne so bile pomemben del družabnega življenja, kmalu pa so ponudbo dopolnile še kavarne. V 19. stoletju je bilo v mestu že 14 kavarn, kjer se Ljubljančani niso zgolj družili ob kavi, ampak so tudi brali časopise, zvečer so moški igrali karte in biljard, nekatere kavarne so imele celo kegljišče,« opisuje turistični vodnik, ki kot razliko med gostilnami in kavarnami, nekoliko v šali nekoliko zares, izpostavi vzdušje. »To je bilo v kavarnah bolj umirjeno, saj tam niso, ali pa vsaj naj ne bi, gostje pregloboko pogledali v kozarec.«
Družabno življenje Ljubljančanov pa ni bilo omejeno le na gostilne in kavarne, saj se je z razvojem mesta preselilo tudi na ulice. »Meščani se niso sprehajali le po parkih, temveč tudi po promenadi v mestu. Ljubljanska promenada je med tednom oživela pozno popoldne, v nedeljo pa po nedeljski maši od 11. ure naprej,« delček družabne zgodovine mesta opiše Gračanin.
Sprva je bilo središče promenade na območju današnje osrednje tržnice, kjer je bil takrat tudi manjši drevored, s širitvijo mesta proti Čevljarskemu mostu pa se je tudi promenada razširila od Mestnega trga, po Wolfovi ulici do Kongresnega trga in od tam po Židovski ulici do Čevljarskega mostu. S kasnejšo pozidavo Slovenske ceste je osrednji del promenade postala Čopova ulica. »Ko je v mesto prišel promet in leta 1901 po ulicah zapeljal tudi tramvaj, se je promenada umaknila na današnjo Cankarjevo cesto in je potekala od pošte do gradu Tivoli,« pojasnjuje Gračanin.
V Petrička na torto, v Tivoli na kosilo
A promenada, poudarja turistični vodnik, ni bila le navaden sprehod. To je bila priložnost, predvsem ob nedeljah, da so se Ljubljančani oblekli v najlepša oblačila in v mestu srečali pomembne meščane. Moški v oblekah so imeli sprehajalne palice, nepogrešljive so bile bele rokavice, ženske so še posebej pazile na barvno skladnost, na primer modra in zelena oblačila niso sodila skupaj. »Eden od meščanov mi je povedal, da je dolgo varčeval za nakup čevljev za promenado. Ko si jih je končno lahko privoščil, je do promenade prišel v starih, da novih ne bi prehitro obrabil, potem pa se na skrivaj preobul,« je pomembnost videza orisal Gračanin.
Na Cankarjevi cesti so se Ljubljančani običajno v slaščičarni Petriček posladkali s tortico ali pa so se odpravili na kosilo v hotel Tivoli (danes Švicarija). Kot pove turistični vodnik, je bil tivolski park z drevoredom do tivolskega gradu pomemben del promenade, čeprav Plečnikova ureditev Jakopičevega sprehajališča vsem ni bila všeč. »Plečnik je posekal drevesa in nasul pesek. Nekateri so se pritoževali, da je kot v Sahari, veliko peska in malo sence,« pove Gračanin in doda, da je promenado ustavila širitev prometa. »Ko so za dostop do parka uredili podhod s strmimi stopnicami, je počasi zamrla,« pred tivolskim gradom sprehod po sledeh ljubljanske promenade strne Gračanin.
