V mariborskem urgentnem centru so nedavno sprejeli mlado žensko, ki je imela vraščen noht. »Prišla je v petek ob enajstih zvečer. Noht je imela vraščen že mesece, a je povedala, da ima ravno čas za operacijo, saj je končala študijske obveznosti,« se spominja predstojnik dr. Roman Košir. Na tej urgenci, kjer vsak dan pomagajo okoli 250 ljudem, ob koncih tedna pa je bolnikov še več, se morajo ob reševanju življenj vsak dan ukvarjati tudi z najrazličnejšimi muhami. Vidijo pa tudi bolnike, ki sprva niso zaznali, da potrebujejo pomoč. Pozimi na primer zdravijo ljudi po padcih, ki so bili prepričani, da bo po nekaj dneh bolje. Ko bolečine ne pojenjajo, se na urgenci včasih izkaže, da so utrpeli zlome.
Težave pri dostopu do družinskega zdravnika
Ponekod v zdravstvu so začeli bolnikom zaračunavati za hude zlorabe nujne pomoči, ministrstvo za zdravje pa je v zadnjem času predvidelo še možnost, da bi ob neupravičenih napotitvah v urgentne centre po žepih udarili družinske zdravnike. Pri tem sicer zatrjujejo, da ne bi iskali »dlake v jajcu«, a v osnovnem zdravstvu so zaskrbljeni. Tudi na urgencah ocenjujejo, da je ozadje sedanje gneče širše od ravnanja posameznega bolnika ali zdravnika.
Na urgencah se kažejo globalne težave slovenskega zdravstva, meni Košir. »V mariborski regiji je na primer bistveno premalo družinskih zdravnikov. Že v osnovnem zdravstvu ljudem morda ponekod svetujejo, naj se odpravijo kar na urgenco, saj da imajo sami gnečo. Vrata urgenc pa so odprta in tu pregledamo vsakogar.«
Dejavnikov, zaradi katerih so urgence tako napolnjene, je zelo veliko, je opozoril Košir, ki ima v teh razmerah zadržke do kaznovanja bolnikov ali zdravnikov. Po njegovem bi bilo treba nadaljevati urejanje sistemskih težav in tudi nujne pomoči v Sloveniji. Zaživeti bi na primer morali satelitski urgentni centri, ki bodo imeli večje možnosti diagnostike, kot jih imajo sedanje točke nujne pomoči v zdravstvenih domovih.
»Nujna« napotitev kot izhod v sili
Približno polovico bolnikov, ki pridejo na internistično prvo pomoč v UKC Ljubljana, pozneje sprejmejo v bolnišnico. Njihovi pacienti so torej večinoma resno bolni. Zlorabe so redke, ugotavlja vodja tega dela prve pomoči Hugon Možina, tudi te pa so pogosto povezane s težavami v drugih delih zdravstva. Bolnik bi na primer v naslednjih tednih potreboval kardiologa ali pulmologa, a so čakalne dobe precej daljše. »Urgenca je obliž za vsako luknjo v zdravstvenem sistemu.« Prav tako bi lahko za nekatere od bolnikov, ki jih usmerjajo na urgence, poskrbeli v domovih za starejše, a bi morali imeti prej na voljo dovolj usposobljenega osebja.
Kaznovanje v primeru bolnikov, ki na internistični prvi pomoči pristanejo po nepotrebnem, bi bilo po Možinovi oceni smiselno šele, ko bi uredili sistemske težave. »Za začetek bi morali na primer povečati število ambulant.«
