In kaj skriva temna stran vladavine prava? V prvi vrsti podlage za naravnost šokantno razmerje med številom revnih in bogatih prebivalcev Zemlje. Ravno v času, ko je potekal letošnji Svetovni gospodarski forum v Davosu, je bil objavljen podatek, da je kar 82 odstotkov bogastva, ustvarjenega v letu 2017, pristalo v rokah peščice enega odstotka prebivalcev planeta Zemlje.

Temno stran vladavine prava razkrivajo številni statistični podatki. Natanko 62 milijarderjev na svetu ima danes v svojih rokah toliko premoženja, kot ga premore skupaj 3,6 milijarde revnejših prebivalcev planeta. Samo Bill Gates na primer premore več premoženja kot vsa Slovenija.

Obrazec neoliberalne delitve premoženja na temni strani vladavine prava je sila preprost. Med 7,3 milijarde (99 odstotkov) prebivalcev Zemlje je razdeljena le polovica vsega bogastva sveta. Preostali en odstotek, to je dobrih 70 milijonov prebivalcev, pa poseduje drugo polovico bogastva, ki ga premore svet.

Ni treba razlagati, kako večina prebivalcev planeta doživlja takšna razmerja: kot vedno večjo brezupno revščino. Vprašati se moramo, o vladavini kakšnega prava danes govorijo politične elite zahodnih držav. O njeni temni strani, ki nelegitimno z revščino zaznamuje življenje in delo večine prebivalcev Zemlje, zanesljivo ne.

In kakšne so razmere v Evropski uniji? Podobne kot v preostalem delu razvitega sveta. Kar 150 milijonov državljanov EU živi v revščini. Celo vsak četrti otrok v EU doživlja revščino kot svoj vsakdan.

Kaj državljanom EU prinaša evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah? Na žalost veliko manj, kot bi pričakovali. Njeni avtorji so zaobšli tisti del človekovih pravic, ki govori o pravici do dela in socialne varnosti, o pravici do pravične nagrade in primerne življenjske ravni ter o pravici do izobraževanja. Kasneje je bila sicer sprejeta evropska socialna listina, ki pa ne vključuje sodnega varstva teh pravic.

Seveda se to ni zgodilo slučajno. Ponavljanje mantre o človekovih pravicah in svoboščinah ima očiten namen. Prikriva nedopustno razmerje med revnimi in bogatimi v državah parlamentarne demokracije. To je sprevrženo početje.

Že vsaj dobrega pol stoletja poznamo zakonitost uresničevanja človekovih potreb. Nedeljive državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne človekove pravice in svoboščine se na srečo vedno začnejo uresničevati na ravni osnovnih bioloških potreb. To je naravna hierarhija uresničevanja človekovih potreb, ki je ni mogoče zaobiti.

Dokler je večina prebivalcev na Zemlji zaradi revščine in neenakosti prikrajšana pri uresničevanju svojih osnovnih bioloških potreb, so nedeljive človekove državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne pravice le mrtva črka na papirju. Pa ne le to: v takšnih razmerah je tudi uporaba demokratičnih institutov, kot so volitve in referendum, zgolj navadna farsa.

In kako temno stran vladavine prava vidimo v Sloveniji? Nič drugače kot v drugih državah. Je pa odpravljanje družbene lastnine v devetdesetih letih prišlo kot naročeno. Brezmejno plenjenje družbenega kapitala (najmanj 30 milijard) je prineslo hitro in radikalno spremembo razmerja med številom revnih in bogatih. Plenilcem se pričakovano ni zgodilo nič hudega, saj smo z njihovo pomočjo hipno prestopili v svet peščice bogatih in množice revnih. Podatek, da je bilo le v dveh primerih plenilcem pravnomočno odvzeto nezakonito pridobljeno premoženje, razkriva, da temna stran vladavine prava uspešno deluje.

Rešitve zapleta ni videti. Vladavina prava namreč izhaja iz predpostavke, da je govor o nečem dobrem, o vrednoti sami po sebi. Toda glede na vse, kar se ljudem hudega dogaja, o dobrih stvareh lahko le sanjamo. Ko pravo večini ne zagotavlja primernega zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb, o vladavini prava pač ne moremo govoriti. Nasprotno, govorimo lahko le o razkrajanju vladavine prava.

Janez Krnc, Litija