Justina Timberlaka najbolje povzame besedna zveza čarodej pop glasbe. Glasbe, ki jo poznamo v njeni najbolj čislani različici, torej kot eliksir vižastih napevov, ki vselej pomenijo nekaj več kot zgolj odpete črke na belem papirju, ter glasbenih aranžmajev, ki nas v svoji enostavnosti in lahkotnosti zapeljejo nekam naprej čez glasbena čustva.
Četudi Justin že od svojega solističnega prvenca Justified (2002) fantastično dobičkonosno promovira in prodaja svojo glasbeno zgodbo, se že vseskozi ima ali jemlje za skrajno resnega glasbenega ustvarjalca. To pomeni, da svojega glasbenega dela ali bolje rečeno glasbenega udejstvovanja ne prepušča naključju. Že od svojega prvenca je obkrožen s producentskim dvojcem Timbaland in Pharrell Williams, ki ne le, da uresničuje njegove studijske zamisli, temveč diha z njim. To je dokaj nenavadna glasbena simbioza, vsaj kar se tiče popularne glasbe. Kajti ne pogojujejo je niti naklade niti globalna popularnost kot taka, temveč zgolj žeja in sla po glasbeni igrivosti in zmožnosti dokazovanja, da glasbenik pomeni glasbenika z vsakim svojim zvočno-vizualnim dejanjem. Tudi takrat, ko nastopi v polčasu maratonske ameriške športne maše ali na Super Bowlu – finalu nacionalne lige ameriškega nogometa, ne gre zgolj za priložnost promocije nove plošče ali prihajajoče svetovne turneje.
Poklon Princeu in igranju v živo
Letošnji finale v Minneapolisu je znotraj Justinovega nastopa prinesel prav poseben poklon tragično preminulemu meščanu tega mesta in neponovljivemu Princeu. Četudi so se nekateri glasbeni puristi in reakcionarji glasbenih užitkov zmrdovali ob tem, ostaja iskren in pristen občutek, da se je fant iz Tennesseeja poklonil glasbeni legendi, ki jo je čislal, spoštoval in občudoval, ko je bil še prva violina deškega benda 'N Sync. Ravno ta najstniška glasbena podlaga, imenovana 'N Sync, je lahko mejnik ali merska enota, s katero ocenjujemo in vrednotimo njegov glasbeni vpliv, ki se je po zatonu že omenjenih odločil za solistično glasbeno kariero. Ni bil niti prvi niti zadnji, a je v marsičem presegel svoje glasbene začetke. Ali to lahko rečemo tudi za Robbieja Williamsa in njegovo življenjsko glasbeno zgodbo?
Justin ima novo ploščo, ki jo je poimenoval Man Of The Woods. A ne glede na domovinski občutek, ki ga nekateri iščejo v novem glasbenem delu Justina Timberlaka in ki ga, vsaj za ameriški glasbeno-medijski krožek, simbolizirata flanelasta srajca in skavtski prosti čas v naravi, je album Man Of The Woods vnovič zbirka Justinovega najljubšega glasbenega udejstvovanja. Tukaj gre kot vselej v njegovi solistični diskografiji za (z)možnost čim večjega in številnejšega glasbenega preigravanja… v živo.
Skratka, čarodej pop glasbe z začetka mojega pisanja se nanaša predvsem na Justinov & co. občutek in izvajalsko sposobnost za podaljšano, analogno in pristno živo vadbeno izkušnjo pop sonetov. Glasbenih viž, ki jih lahko poslušate v zavetju svojega domovanja in se ob tem fonetično zavedate, da danes v glasbi ne prihaja vse le z mešalke ali z računalnika. Poslušajte le skladbi Midnight Summer Jam in Higher Higher, pa vam bo postalo kristalno jasno, da tenkočutnosti in spontanosti pop glasbe ne pogojujejo grammyji, temveč milijonske naklade ali nastop na Super Bowlu.
