Če tega ne razumete, pač spadate tako kot jaz med večino Slovencev, ki zaradi nasilja tujk potrebujejo kup slovarjev. Približni prevod se glasi: naš materni jezik slovenščina doživlja vsak dan večje trpinčenje in zato postaja negotov jezik. Če pa ne verjamete tej trditvi, se boste v nadaljevanju tudi vi kmalu vprašali: materni jezik ni (več naša) človekova pravica?
Kar nadaljujmo z vse večjim nasiljem tujk; z javnimi napisi, imeni podjetij, tudi imeni otrok v tujem jeziku; s politiki, ki v tujini praviloma ne uporabljajo slovenščine, čeprav so po položaju predstavniki države; s šolskim sistemom, ki že v vrtcih in prvih razredih šole daje prednost tujemu jeziku pred materinščino; s slovenistom, ki pravi, da je jezikovno polje kot džungla, kjer razumljivo zmaga najmočnejši; z varuhom človekovih pravic, ki pravi, da zakon o javni rabi slovenščine zadostuje, itd. Je potem čudno, da otrok pravi, da se ne bo mučil s to slovenščino, če mu vsepovsod zadostuje angleščina? Človek – državljan – pa se vpraša, ali nima (več) pravice do maternega jezika. Mar dosedanjemu materialnemu ropanju sledi še duhovno ropanje jezika in kulture?
Skozi desetletja – in še posebej v neodvisni (?) ter samostojni (?) Sloveniji – smo tako poleg hlapčevanja dobili še papagajstvo in janičarstvo. V našem prostoru kulturnojezikovni kolonializem ni nič novega, saj smo imeli nemški, srbohrvaški, kratek čas ruski, danes angloameriški, jutri najbrž kitajski jezik. Novo pa je to, da nimamo jezikovne politike države Slovenije, ki bi upoštevala vse naše značilnosti ter posebnosti. Med sedanjim odprtim kolonializmom na eni strani ter zaprtim nacionalizmom na drugi strani obstaja tudi tretja pot. Ta temelji na spoznanju, da spadajo tudi kulture in jeziki k bogastvu našega okolja in jih moramo ohraniti. Zato tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah govori o temeljni pravici človeka do maternega jezika in do komunikacije. Gre za tretjo pot, ki zagotavlja zaščito maternih jezikov ter istočasno omogoča enakopravno mednarodno sporazumevanje. Ta možnost je navedena v dveh resolucijah Unesca in bi jo lahko predstavil slovenski nacionalni komite za Unesco.
Tretja pot je torej znana, vendar moramo najprej odpraviti lastno jezikovno brezbrižnost in malomarnost. Od politikov in strokovnjakov pa zahtevajmo odgovornost zaradi trpinčenja (mobinga) in vse bolj negotovega (prekarnega) položaja slovenščine v državi Sloveniji.
Janez Zadravec, Ljubljana
