Potem ko je šestindvajsetletni Amadej Kovačič iz Brezja pri Novem mestu avgusta lani priznal poskus uboja svoje partnerice Saše Šarkezi, oktobra pa krivdo zanikal in nato pojasnjeval, da se dogodka ne spomni, je sodišče danes zadevo vendarle zaključilo. Petčlanski senat novomeškega okrožnega sodišča se je na neki način vrnil k predobravnavnemu naroku in sprejel takratno priznanje krivde. Kovačiču, ki trenutno prestaja kazen eno leto in pet mesecev zapora zaradi tatvine, čakata pa ga še dva postopka zaradi nasilništva nad 22-letno Šarkezijevo, je prisodilo šest let zapora. Ker pa je dejanje storil v triletni poskusni dobi za dve sodbi (grožnje in nasilje), ju je senat preklical in mu izrekel enotno kazen osem let in en mesec. »To se mi zdi mnogo preveč. Čaka me še nekaj zadev in res ne bi rad bil tako dolgo v zaporu. Pa še tri otroke imam,« je v svojo obrambo tik pred izrekom sodbe dejal Kovačič, ki ima s prejšnjo partnerico desetletnega, osemletnega ter dveinpolletnega otroka. A mu ni dosti pomagalo.
V avtu sta se sprla, nato je streljal
Bilo je marca lani, malo pred poldnevom, ko sta se s Sašo pripeljala v Žabjak k njegovemu stricu. Tako Saša kot Amadej sta pripovedovala, da sta se v avtu sprla. To pa je bila tudi edina stična točka njunih pripovedi. Po Amadejevih besedah je Saša potem, ko mu je priznala nezvestobo (sama trdi, da ga nikoli ni varala), potegnila pištolo izza nedrčka in mu jo vrgla na kolena, drugega pa da se ne spomni. Sašina zgodba pa je bila ves čas enaka. Ko sta se pripeljala v Žabjak in se v avtu sprla, ji je Amadej začel groziti, daj jo bo ubil. Pobegnila je iz avta, Amadej pa je začel streljati. Šestkrat je ustrelil, en strel jo je zadel v hrbet. Utrpela je predrtje želodca, poškodbo trebušne slinavke, notranje krvavitve. Po mnenju sodišča ji je zgolj hitra zdravniška pomoč rešila življenje.
Medtem ko je zagovornik Aleksander Sitar v zaključni besedi sodišču predlagal izrek »mile kazni, morda največ štiri leta zapora«, po sodbi pa ni želel dajati izjav, je tožilka Nada Črnugelj, ki je za poskus uboja predlagala sedem let zapora, že napovedala pritožbo. Kazen se ji zdi glede na težo dejanja, za katero je zgroženih od 5 do 15 let zapora, prenizka. Tako menijo tudi starši Šarkezijeve, ki se še zelo živo spominjajo strahotnega nasilja, ki ga je po njihovih besedah izvajal Amadej, ko sta s Sašo še živela pri njih. »Vsak dan jo je pretepal, in to pred našimi očmi, ji grozil in tudi nam, da nas bo vse pobil. Hčerki je uničil življenje. Bojimo se, kaj bo, ko se vrne iz zapora,« pripovedujeta Šarkezijeva.
Impulzivnost, nekontrolirano vedenje...
Senat se je po besedah sodnika Boštjana Koviča za takšen izrek odločil na podlagi priznanja krivde na predobravnavnem naroku ter izvedenih dokazov, ki so sledili. Piko na i pa je prav gotovo dalo tudi (dopolnjeno) mnenje izvedenke psihiatrične stroke Marge Kocmur, ki je zatrdila, da pri obtožencu ni šlo za nikakršno izgubo spomina. Po njenem mnenju je ob priznanju krivde natančno vedel, kaj je priznal. Ugotovila je, da je nagnjen k nekontroliranemu vedenju, je impulziven. »Vendar pri tem nikakor ne gre za posledico kakšne duševne bolezni, ampak za osebnostno motnjo,« je dejala.
Po mnenju zagovornika bi moral senat upoštevati olajševalne okoliščine, kot so priznanje krivde, okoliščine samega dogodka in dejstvo, da je oče treh otrok. »Obtoženi ni imel namena streljati. To je bilo hipno dejanje, potem ko mu je oškodovanka priznala, da ga je varala. Verjetno sta se tik pred streljanjem sprla prav zaradi tega.« Toda sodišče kaj prida olajševalnih okoliščin ni našlo, je pa veliko oteževalnih, od že izrečenih sodb zaradi nasilništva in tatvine do postopkov, ki ga še čakajo. »Poleg tega ni mogoče spregledati, da je proti oškodovanki sprožil več strelov. Tako lahko zgolj sreči pripišemo, da je ni ubil,« je dejal Kovič.
