Predel Most, kjer se razteza Ulica Vide Pregarčeve, je del, ki ima bogato proletarsko zgodovino. Ljubljančani so mu rekli Selo, čeprav nikoli ni bil zares vas. Sprva so na tem območju živeli mlinarji, saj je bil na Ljubljanici pred stoletji pomemben mlin. Sredi 18. stoletja so tam zgradili suknarno, ki je veljala za največjo v Avstriji in je bilo v njej zaposlenih tisoč delavcev, ki so večinoma oskrbovali vojake.

Delavci so neposredno ob tovarni začeli postavljati bivališča, zato so vas kmalu imenovali kar Selo pri tovarni. Tovarnarji so bili tako uspešni, da so kupili tudi bližnji dvorec, do tedaj v lasti jezuitov. Prav zaradi tega nakupa pa je suknarna propadla. Poslopje so ponovno spremenili v mlin, ki pa je nehal delovati leta 1824, ko so podrli jez. Poslopje so kupile kermaličanke in zgradile majhno cerkvico. Po drugi svetovni vojni so jo porušili, saj naj bi ovirala promet na Zaloški cesti.

Vojaška žrebčarna

V graščini Selo pa so že leta 1810 uredili vojaško žrebčarno, ki je bila tam vse do leta 1937. In prav za to žrebčarno je nastala nova ulica, ko je trgovec Elija Predovič ob železniški progi zgradil vrsto enakih hiš, vanje pa naselil delavce Kemične tovarne, ki so jo leta 1908 odprli ob železnici. Za nameček je Predovič, sicer po vsej deželi znan živinski veletrgovec, v bližini zgradil še veliko svinjsko farmo oziroma pitališče za prašiče, kot so ga opisovali v tedanjih časopisih. Menda je bilo tam naenkrat tudi po tisoč svinj, da se je »gnojnica po ulicah zlivala«.

Še večje pohujšanje, o katerem so poročali katoliški častniki, pa se je zgodilo, ko so gojenke bližnje šole mahale svinjskim pastirjem. Elija Predovič je postal velik živinski mešetar, nazadnje pa je bil skupaj s sinom obsojen na tri mesece zapora »zaradi navijanja cen prascem«, ki jih je drago prodajal na Dunaj, v ljubljanskih mesarijah pa je zaradi visokih cen primanjkovalo svinjine. Elija Predovič, ki ga je na sodišču branil Ivan Tavčar, je dejal, da ni navijal cen, da pa je res plačal več, a to zato »ker so bili pujski tako lepi, da takih prej na Kranjskem še nikdar ni videl«.

Ne glede na dvomljiv sloves so po njem poimenovali ulico, Predovičevo ulico, kakor se je uradno imenovala od leta 1926 in je poteka vzporedno z Zaloško cesto ob železniških tirih. Zanimivo je, da velika večina Predovičevih hiš še vedno stoji ter ulici še danes dajejo nekaj šarma starih Most.

Naša Vida

Ulico pa so po vojni preimenovali, saj se ni mogla imenovati po svinjskem trgovcu. Izbrali so ime Ulica Vide Pregarčeve, ki pa se prav tako navezuje na proletarstvo tega dela mesta. Vida Pregarc je bila delavka v Saturnusu. Bila je iz primorske družine s sedmimi otroki. Vida se je preselila v Ljubljano, da bi si lažje našla delo. Dobila ga je v Saturnusu. Kmalu se je začela navduševati nad komunističnimi idejami in je postala aktivistka OF. Ko so 31. avgusta 1942 v Saturnusu izvedli racijo, so pri njej našli več izvodov Poročevalca in drugega protifašističnega gradiva. Kot so leta 1962 zapisali v Glasu Saturnusa, so jo odpeljali na tovarniško dvorišče, privezali na stol in ustrelili. Italijanskim vojakom so se menda tresle roke, nekateri so bruhali. Stara je bila 22 let. Njeno truplo so še 12 ur pustili na dvorišču kot opozorilo drugim.

V njen spomin so leta 1956 poimenovali ulico, dve leti pozneje še novozgrajeno šolo, za kar je njena mama šoli poslala zahvalno pismo z besedami: »Moja draga Vida ni pozabljena…« V ulici Ob železnici pa je na zidu, kjer so še vidne sledi krogel, ki so jo usmrtile, tudi njen spomenik, a ni več original. Tega, delo kiparja Staneta Keržiča, so ukradli, tako da tam sedaj stoji kopija, ob njem pa napis Naša Vida.