Z letošnjimi zimskimi olimpijskimi igrami si je športna srenja ta položaj izrazito ogrozila. Ko so eno državo ustanovili (združeno Korejo), so drugo ukinili. Rusijo, seveda. Nastopi športnikov v dresih neobstoječih oziroma v ta namen poimenovanih skupnosti so se sicer dogajali tudi prej. Po razpadu Sovjetske zveze so njihovi športniki nastopili kot skupnost držav. A v tem in podobnih primerih je šlo za pomoč športnikom, da so sploh lahko nastopili. Niso pa se ukinjale države, kar se je zgodilo v tokratnem ruskem primeru. Da je Rusija sprejela te vrste klofuto, je druga zgodba. Bistveno drugače je, da je Mednarodni olimpijski komite (MOK) s tem postal politično aktiven. Ustanovitev ali pač ukinitev države je neposredna politična poteza, ki jo je olimpijski komite tokrat izvedel sam. Ozadja niso več važna. MOK je sam po sebi postal politični akter, s tem pa seveda onesnažil svoj, do sedaj vendarle zveličaven položaj »dobrih fantov« v odnosu do »zlobne politike«.
Postavlja se vprašanje, kaj bi lahko bil razlog za tak prestop meje. »Po eni strani zavračajo politiko, po drugi strani pa se gredo politiko sami,« je v sobotnem intervjuju to kratko in jedrnato povzel Jure Košir. Da, kot da so olimpijski funkcionarji prišli v nek »sport über alles« stadij, ko menijo, da je rešitev za svet samo še šport. »Olimpijske igre so zgled, kakšen bi lahko bil svet, če bi nas pri delovanju vodil olimpijski duh spoštovanja in razumevanja,« je potem, ko je letos ustanovil združeno Korejo in ukinil Rusijo, izjavil šef MOK Thomas Bach.
V ne tako zelo fantastični projekciji prihodnosti se bližamo športokraciji, športnopolitičnemu sistemu, v katerem za izostajanje od ur telovadbe ne bi bilo izgovorov. Za tak sistem bi morali biti vsi Zemljani seveda brezhibni športniki. Kako? Nič lažjega. S pomočjo semenskih bank šampionov. Če bi na svetu živeli samo še potomci ljudi z doseženo olimpijsko normo, bi bilo menda vse lažje.
