Boris Gaberščik, nagrajenec Prešernovega sklada: čarobna fotografija, banalni predmeti
Boris Gaberščik je kot stvarni fotograf poskrbel za fotografsko opremo več kot 400 knjig in katalogov, a je ves čas v ateljeju ustvarjal tudi svojevrstno fotografijo: radikalno subjektivna tihožitja najdenih predmetov, ki jih je fotografiral z analognim fotoaparatom. Fotograf, ki nikoli ni preklopil na digitalno fotografijo in za katerega so v obrazložitvi ob letošnji nagradi Prešernovega sklada, ki jo je prejel za fotografski zbirki Solve et Coagula in Von Dieser Welt zapisali, da pri nas nima primerjave, se izraza umetnost za svoja dela otepa. Sam pravi, da se njegova dela berejo v kontekstu zgodovine fotografije.
»Pri mojem delu so malenkostni popravki lahko tektonski premiki v razumevanju, pogledu, logiki in pomenu,« o svojih radikalno subjektivnih fotografskih tihožitjih pravi letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Boris Gaberščik. (Foto: Matjaž Rušt)
Bi lahko glede na to, da ste po izobrazbi biolog, vaše proučevanje predmetov v nadzorovanem okolju morda razumeli v kontekstu nekakšnega kabineta čudes?