Ker je usodo z njimi in drugimi najbolj zavednimi Slovenci v tem taborišču delil tudi moj oče, iz njegovega pričevanja vem, da so nacisti daleč najbolj mučili duhovnike. V mrzlih aprilskih jutrih s slano so jih gole nagnali na notranje dvorišče in jih polivali s curki mrzle vode, da jih očistijo. Nekateri starejši in bolehni duhovniki so dobili pljučnico in potem umrli. Teh povojna oblast in zgodovinska stroka ni nikoli prištela med najbolj zgodnje žrtve nacistov. Prava sramota zgodovinske stroke in režima pa je popolna zamolčanost Martina Gaberca, prve civilne žrtve vojne ob napadu okupatorjev na Jugoslavijo, župnika v Gornji Radgoni. Nacisti so ga v župnišču ustrelili 6. aprila zjutraj, takoj ko so prihrumeli čez mejni most. Zavedali so se namreč, da bi kot velik antinacist in velik Slovenec (tako ga opisuje zgodovinar dr. Rihtarič) pri prvi maši v pridigi napadel okupatorje. Zapovedana zamolčanost je bila tako dosledna, da sem za velikega domoljuba izvedel šele pred tremi leti, čeprav je izhajal iz sosednje fare – dr. Pučnikovega Črešnjevca.

Duhovniki, žrtve nacistov, ki jih navaja dr. Debenjak, in številni drugi namerno zamolčani, vsi po vrsti pa pogubljeni, ker so bili veliki Slovenci in antinacisti, zaslužijo spoštljiv spomin tako cerkvenih kot državnih oblasti. Slednje in še posebej ZZB pa pozivam, da se s primernim obeležjem in opravičilom poklonijo žrtvam holokavsta, ki so ga komunisti zagrešili nad Romi. Čas bi že bil.

Jože Jerovšek, Slovenska Bistrica