Vsi ljudje danes živijo dlje, a bogati dočakajo precej več let kot revni. Po raziskavi, ki so jo opravili v Britaniji, bodo te dni rojeni fantki v družinah petine najbogatejših Otočanov živeli skoraj osem let in pol (8,4) dlje kot fantki, rojeni petini najrevnejših britanskih družin. Pri deklicah je razlika malo manjša, a še vedno velika: 5,8 leta. Najkrivičnejši del prepada med bogatimi in revnimi se na Otoku vztrajno povečuje. Leta 2001, ko so zadnjič opravili te vrste raziskavo, je bila razlika pri moških 7,2 leta, pri ženskah pa 4,2 leta.
Varčevalna politika nezdrava za revne
Po najnovejši statistiki povprečna Britanka dočaka dobrih 83 let, povprečni Britanec pa nekaj manj kot 79 let in pol. Statistiki so izračunali, da lahko danes 65 let star Britanec pričakuje, da bo živel še 18,5 leta (torej bo dočakal 83 let), Britanka pa še skoraj 21 let (86 let). Vemo, seveda, kako statistiki izračunavajo povprečje. Prejšnja otoška laburistična vlada (1997–2010) si je leta 2000 za cilj zastavila, da bo do leta 2010 za 10 odstotkov zmanjšala razliko v pričakovani življenjski dobi bogatih in revnih. Podatkov za leto 2010 ni, tako da ni znano, ali se je povečevanje tega prepada pod laburisti nadaljevalo ali pa se je zelo povečal pod sedanjo vladavino konservativcev, ki traja že osem let. To, kar je znano, je, da je varčevalna politika konservativcev kot posledica globalne finančne krize (2008) prvič v zgodovini ustavila podaljševanja pričakovane življenjske dobe. Po povečevanju bogastva bogatih in revščine revnih v obdobju varčevalne politike in po najnovejši raziskavi o povečevanju prepada v pričakovani življenjski dobi najbogatejših in najrevnejših je mogoče sklepati, da je vladavina konservativcev nezdrava za najrevnejše.
Kriv je zaslužek
Vlada Therese May se je na raziskavo odzvala z oceno, da so izidi te raziskave zaskrbljujoči, pa tudi, da so potrebne dodatne raziskave, da bi »razumeli vzroke«. Res? Avtorji raziskave niti malo ne dvomijo, da je glavni razlog za to, da najrevnejši umirajo vse več let prej kot najbogatejši, povečevanje zares velikega prepada v zaslužku. V enakopravnejših družbah, kot so na primer skandinavske, tega prepada ni, čeprav so tudi na Švedskem, Danskem in drugod na evropskem severu razlike v zaslužkih orjaške. Prepad v zaslužku zmanjšajo z davčno politiko in velikodušno socialno politiko.
Rešitev je UTD?
Britanska vlada bi morala vsakemu državljanu, staremu manj kot 55 let, dati 10.000 funtov (11.235 evrov) univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ni nova zamisel, za katero mnogi pametni ljudje po svetu mislijo, da bi bil pravi korak pri odpravljanju revščine in neenakosti Zemljanov. To je včeraj predlagalo britansko Kraljevo združenje za spodbujanje umetnosti, proizvodnje in trgovine (RSA). Laburistična stranka je naklonjena tej zamisli in jo preučuje, na Škotskem pa že izvajajo štiri »pilotske« programe UTD. Od kod bi ta denar prišel? Iz britanskega državnega premoženjskega sklada, ki bi Otočanom (do petinpetdesetega leta) dvakrat na leto nakazal 5000 funtov. Po tem predlogu, ki bi vlado stal 14,5 milijarde funtov na leto, bi večino sedanje socialne podpore ukinili. RSA pri tem predlogu vodijo »viharni oblaki na obzorju«, ki jih vidi v brexitu in staranju prebivalstva.
