»Ne toliko zaradi domačih dogodkov kot zaradi intervencije Sovjetske zveze na Češkoslovaškem je ena od posledic dogajanj leta 1968 pri nas tudi, da se je takrat na predlog vlade v vseh republikah ustanovila teritorialna obramba,« nas seznani Ciril Baškovič. Res polno leto, ni kaj.
Baškovič je politolog, med letoma 1968 in 1969 je bil študentski vodja, ob Pavletu Gantarju, Marjanu Pungartniku in Pavletu Zgagi je tudi soavtor zbornika Študentsko gibanje 1968–72, v katerem je po njegovih navedbah zbranega 70 odstotkov vsega gradiva, ki je vezano na tisti čas.
Kot smo že poudarili, leto 1968 v Sloveniji ni bilo tako burno kot v Franciji ali Srbiji. Ni bilo spopadov s policisti, čeravno so bili ti v pripravljenosti. Leta 1968 je tudi protestirala malo drugačna populacija kot leta 1971. »Voditelji dogodkov leta 1971, med katerimi je bil posebej izstopajoč Jaša Zlobec, leta 1968 niso bili voditelji. Pravzaprav protesti, med katerimi je bil največji tisti v Rožni dolini maja 1968, na katerem se je zbralo 3000 ljudi, niti niso imeli vodje, ampak so bili precej spontani. Prav tako se jih označuje, da so bili sindikalistične narave oziroma tak je bil njihov izkupiček. Študentje so dobili radijsko postajo in možnost socialnega zavarovanja na podlagi študentskega statusa, kajti pred tem so bili lahko zavarovani samo prek staršev. Gibanje 1971–72 je bilo na ulicah bolj živahno, bolj politično in močnejše navezano na subkulturo kot leta 1968.«
RŠ je ponujal priložnost za radikalnost
V kolikšni meri je bilo leto 1971 posledica hipotetične frustracije, da je leto 1968 slovenska republiška oblast skompenzirala tako spretno, kot ga je, je vprašanje, na katero je težko najti odgovor. V vsakem primeru se je v treh letih, ki letnici ločujejo, intenzivno cmarila malce drugačna mentaliteta takratnih mladostnikov. V kolikšni meri zaradi ustanovitve študentske radijske postaje, vprašamo gospoda Baškoviča: »Radio Študent ni bil izključni producent dogodkov, jih je pa sosproduciral. Kajti šlo je za drugačen medij, ki je ponujal priložnost za radikalnost na preseku kulture in politike.«
Dragan Bulič, legendarni glasbeni urednik Vala 202, je svojo kariero začel leta 1970 na Radiu Študent (RŠ). Glasbi je intenzivno sledil že prej. Takole pravi: »Ko je bil leta 1969 v ZDA festival Woodstock, mi zanj nismo vedeli. Oziroma zanj smo izvedeli precej kasneje. Tudi na festival na otok Wright v Angliji je šel komaj kdo. Mislim, da vem za dva.« Bržkone bo znal kdo, ki je za Woodstock tedaj vedel, vzrojiti, češ da je bil on z njim seznanjen, vendar pa gre Buliču povsem verjeti, da je bila splošna vednost resnično nizka. »Nisem se udeleževal dogajanj v Ferentu in Šumiju. Nekajkrat sem bil tam, tedaj mi je oče, ki je bil kriminalist, rekel, da naj tja raje ne hodim oziroma da naj, če že zahajam tja, pazim, kaj govorim. Če bi šlo za pogovore o muziki in puncah, potem je v redu, takoj ko bi beseda nanesla na politiko, pa ne več. Oziroma rekel je, naj bom tiho. Ne veš koliko znanih ljudi hodi k nam špecat in si reševat kožo, mi je rekel tedaj.«
Glasbena politika RŠ je bila dokaj enostavna. Bila je zanimiva. Vrteli so strogo inozemsko glasbo večinoma anglosaksonskega izvora, medtem ko so domače komade vrteli zgolj ob nedeljah v satirični oddaji Gavari Radio Maskva. Sovjetska zveza, ki je leta 1968 s tanki posredovala na Češkoslovaškem, ni bila priljubljena. Konec koncev je tudi jugoslovanski politični vrh v češkoslovaškem primeru podprl češkoslovaško vodstvo. Obenem so bile ZDA na vrhuncu svoje moči, kar se da ne nazadnje zaznati celo iz vzdevkov ljubljanskih hipijev: Chubby, Đeneral, USA, Captain itd.
Iz Amerike prišla tudi glasba
Vse je prihajalo iz ZDA. Bombe za Vietnamce in protesti zoper bombe. In moda. Pa glasba, ki jo je sponzorirala ameriška vlada. Koncert Blood, Sweat and Tears v Hali Tivoli 19. junija 1970, ki velja za enega ključnih koncertov tiste generacije, saj je slavna zasedba prišla na vrhuncu slave, je bil zastonj. Financiralo ga je ameriško veleposlaništvo oziroma vlada. Enako velja za glasbeno opremo Radia Študent. »Vsak teden smo dobili z ameriške ambasade trakove, na katerih so bile najaktualnejše uspešnice z ameriških lestvic. Te glasbe na Radiu Slovenija ni bilo. Zavrteli so kvečjemu Beatlese, ki pa niso bili progresivci. Edini, ki je vrtel progresivne zvrsti, je bil Radio Študent.«
Če ste se morda kdaj vprašali, od kod za vraga so The Vadnals, torej slovenski polka bend iz Clevelanda, znan po komadih Ta glažek je prazen in No pivo today, priljubljeni med starimi ljubljanskimi hipiji, ki o Avsenikih in Slakih niso imeli najboljšega mnenja, je odgovor enostaven. Vadnals so v Slovenijo najprej prišli na Radio Študent, v paketu studio trakov z ameriške ambasade. In potem začeli igrati na množičnih izseljeniških piknikih. O moči RŠ ne nazadnje govori tudi to, da je radijska postaja februarja 1971 v Hali Tivoli organizirala koncert Mungo Jerryja oziroma Status Quo, na katerem je občinstvo zažigalo stole in se je zadeva morala odviti pri prižganih lučeh. Kar je bistvena razlika v primerjavi z vedenjem študentov na protestih leta 1968. Tam vandalizma ni bilo. Za to, da se prebudi smisel tudi zanj, je bila nujna subkultura. Omenjeni zbornik na primer omenja prav tako zanimiv dogodek iz leta 1971, ko je pred Šumijem kanila nastopiti nemška elektroničarsko-eksperimentalna zasedba Kluster, vendar pa je policija dogodek preprečila. Čeravno je bilo do glasbe težko prihajati, sta bili volja in lakota mladeži po novem veliki.
Na tak način je bila subkultura pomemben del tako imenovanega cmarjenja mentalitete, ki je potem leta 1971 omogočila dovolj množične ulične proteste, da so v kolektivnem spominu generacije ostali kot spodoben dogodek. Še nekaj lahko opazimo v nadaljevanju – vzpon alternativne glasbe. Tako se po letu 1971 zgodijo manj beatniške in bolj rockerske zasedbe, na primer Sinovi ali Sedem svetlobnih let, Tomaž Pengov svoj prvenec Odpotovanja posname leta 1973, nakar se leta 1975 sestavijo Buldožerji, po splošnem mnenju najboljši slovenski bend. Ki ga, v obliki in pomenu, kakršnega je imel, nemara ne bi bilo brez stranske soprisotnosti ljudi, kot sta bila Ivan Volarič Feo in Blaž Ogorevc, torej klasičnih pesnikov.
