V razpravah slišimo številne pomisleke, kritike, mnogo populizma, osebne izpovedi, pozive za nujne spremembe in tako dalje. Strinjal bi se z raznimi civilnimi združenji, če bi ponudili boljše rešitve, ampak dokler jim ustreza status quo, potem se z njimi ni mogoče strinjati. Govorijo o pravici do svobodne izbire zdravnika, enake dostopnosti do zdravstvenih storitev in podobno, kar je tudi ustavna pravica. Ali kdo temu nasprotuje? Ali nimamo tudi pravice do dela, enakosti pred zakonom in tako dalje? Kako pa je v resnici? Eno so zagotovljene pravice, drugo pa je zagotavljanje pravic. Trdim, da so nujni primeri obravnavani enako ne glede na materialni in družbeni položaj posameznika, in zdravstvo je lahko zgled drugim podsistemom glede na strokovnost, pravičnost in dostopnost.
Kot izvajalec zdravstvene dejavnosti ob kritikah ne morem biti ravnodušen. Zdravniki smo res nosilci zdravstvene dejavnosti, še zdaleč pa ne edini »krivci«, če gre kaj narobe. Ko slišim pozive, da potrebujemo tako zdravstvo, kot ga hočemo, pogrešam predloge, kakšno pa zmoremo. Pustimo organizacijo zdravstva zdravstvenim delavcem, politiki pa naj omogočijo pogoje za njegovo delovanje.
V zadnjih letih je stalno razkorak med opravljenim delom in plačilom za opravljeno delo. Predvsem bolnikom ni razumljivo, da pogosto niso plačani niti materialni stroški, če že opravljeno delo ni. Stalno poslušamo izgovore, da so za izgube v zdravstvu krive predvsem (pre)visoke plače, netransparentna javna naročila, le redko pa kdo omeni, da so pomembni vzroki za izgubo v zdravstvu tudi (pre)velike pravice, pa če to hočemo priznati ali ne, in premajhne prispevne stopnje ter izogibanje plačilu prispevkov. Ko zbolimo, pa hočemo imeti vse pravice ne glede na to, ali smo tudi pošteno in solidarno plačevali prispevke. Mnogi torej poznajo zgolj pravice, ne pa tudi dolžnosti.
Ko imamo na eni strani preobremenjeno osrednjo slovensko bolnišnico, imamo celo vrsto zavodov, ki delajo le toliko, kot dobijo plačano. Država z dvema milijonoma prebivalcev ima, kar je moje osebno mnenje, preveč razdrobljen zdravstveni sistem, ki je zato drag in premalo učinkovit. Slovenija potrebuje dva klinična centra in največ osem močnih regijskih bolnišnic. Vse druge pa bi se morale organizacijsko, strokovno pa tudi finančno povezati z večjimi zavodi. Zmanjšanje števila zavodov bi pomenilo boljši način upravljanja, vodenja, financiranja, strokovnega dela in navsezadnje veliko racionalizacijo drugih stroškov, ki jih vsaka ustanova potrebuje za svoje nemoteno delovanje (tudi dežurstva). Saj ne trdim, da bi kar ukinili kakšno bolnišnico. Nesmiselno pa je imeti toliko splošnih bolnišnic, v katerih je ogromno strokovnega kadra, drage medicinske opreme, ki pogosto ni dovolj izkoriščena, in kar je najhuje, pogosto je ni mogoče uporabiti ravno tedaj, ko je to najbolj potrebno. Bolnike morajo voziti v Ljubljano ali Maribor, kar tudi veliko stane, saj je pogosto potreben prevoz s helikopterjem, še pomembneje pa je, da izgubljamo dragoceni čas, ki je pri zdravljenju nekaterih bolezenskih stanj izjemno pomemben in včasih celo usoden.
Morda še pomembnejše pa je osnovno zdravstvo, ki je temelj vsakega sistema. Vsaj v Ljubljani je množica raznih ambulant, ki bi morale prevzeti del bremena, ki ga zdaj nosi UKC. Naj bom konkreten? Da ne govorim na pamet, bi lahko ponazoril s številnimi primeri iz svoje dolgoletne prakse. Načini, kako omejiti pošiljanje bolnikov iz regij, ki imajo svoje bolnišnice, obstajajo, ampak nihče tega ne sankcionira.
Skrajno populistično je, da je treba zasebno delo strogo ločiti od javnega. Nasprotno, čim bolj ga je treba integrirati v mrežo celotne zdravstvene dejavnosti. Nespametno je tudi, da številni strokovnjaki niso vključeni v sistem zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva (pa naj to imenujemo dežurstvo, stalna pripravljenost ali kako drugače). Koliko manj bi bilo podvajanja pregledov in drugih storitev, če bi ravnali tako.
Ker je država slab gospodar, ne sme nastavljati »svojega« kadra, ki o zdravstvu nima pojma. Za boljše delovanje je smotrno prenesti upravljalske pravice bolnišnic na regionalne skupnosti. Ni nujno, da je direktor zdravstvene ustanove zdravnik, mora pa poznati ustroj in delovanje zdravstvenega zavoda od kuhinje do operacijske dvorane. Še tako dober zdravnik ne more voditi na primer banke ali sodišča.
Je pa seveda vloga resornega ministrstva izdelava mreže zdravstvenih zavodov. Bolnišnice bi lahko postale delniške družbe, katerih pomembni delničarji bi bili zlasti zaposleni. Privatiziramo pa lahko celotno primarno zdravstvo vendar tako, da bo to res komplementarno javnemu (ali državnemu, kakor komu bolj ustreza). Mislim, da ni boljše možnosti, če hočemo, da bo zdravstvo dobro delovalo. Navsezadnje pa, če hočemo ali nočemo, je treba uvesti participacijo zato, da bi bilo manj nepotrebnega izkoriščanja sistema.
Vsak si zdravstveno reformo predstavlja po svoje. Politiki bi radi ugajali volilcem, zdravstveni delavci težijo k čim večji strokovnosti in temu primernemu nagrajevanju, bolniki osebnim potrebam, zato je jasno, da z morebitnimi spremembami ne bomo nikoli vsi zadovoljni. Če ne bo najširšega družbenega soglasja, se bodo razmere v zdravstvu še naprej samo slabšale in posledice bomo občutili vsi.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.