Nekaj se je v tem času le premaknilo. Sprejema se vizije in strategije razvoja 2050 in 2030. O problemu etičnosti oziroma neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do leta 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oziroma uporabnost strategije, kako doseči te cilje, skrb zbujajoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za raziskave in razvoj, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalne) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti.
Slovenci pa imamo na drugi strani kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Slovenci imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj?
Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademske sfere. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so strategije pomembne za državo in podjetja? Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje.
V nemškem članku z naslovom »Popeljite svoje podjetje na prehitevalni pas« piše: Pravočasno razvijte strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernic za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih.
Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve oziroma produkte hočemo ponujati tudi v bodočnosti in katerih ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo ponuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katerih ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala.
Kaj je ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Dilema, vredna politične obravnave. Politiki pred volitvami napoveduje boljše čase. Bodo podali odgovor?
Franc Mihič, Ribnica
