Da spadajo (filmski) igralci med najbolj priljubljene zemljane, potrjujejo tudi različne ankete, v katerih sodelujejo njihovi privrženci. Milijonsko občinstvo jim zagotavlja, da živijo na veliki nogi, različni oglaševalci pa se kar tepejo za to, da bi jim za promocijo svojih izdelkov posodili svoj glas ali stas. Če na primer določeno obleko nosi zvezdnica, potem bom tudi sama v njej blestela, si mislijo oboževalke. Pa ne gre zgolj za oblačila, lep primer so tudi avtomobili. Se spomnite televizijske nadaljevanke Svetnik? V njej je naslovno vlogo med letoma 1962 in 1969 odigral Roger Moore, eden izmed najbolj priljubljenih Jamesov Bondov, z njegovo pomočjo pa je zablestel tudi avto, ki ga je vozil – volvo P1800. Po duši športnik s pogonom na zadnjih kolesih. »Do avta čutim veliko naklonjenost. Enega sem vozil v seriji, drugega pa uporabljal v zasebne namene. Je prelep avto, s katerim sva se družila desetletja,« je nekoč dejal Moore. Prvotno je bil zanj predviden jaguar E-type.
Ko imamo v mislih zanimivega šveda, ne govorimo zgolj o enem, temveč o dveh štirikolesnikih, saj se je kupeju v zadnjih dveh letih njegove proizvodnje (1972–1973) pridružil še športni karavan, nekakšen shooting brake, kot jih radi poimenujemo danes. Največja hiba obeh pa je bila – maksimalna hitrost. Ta je bila sprva 177 km/h. O projektu so začeli razmišljati leta 1957, kot ciljna trga pa so navedli evropskega in ameriškega. Bili so trmasti, saj je njihov prejšnji poskus, poimenovan P1900, spodletel, prodali so jih zgolj 68. Projekt so zaupali očetu in sinu, Helmerju in Pelleju Pettersonu. Oče Helmer je prototip odpeljal v Nemčijo h Karmannu, saj je potreboval njihovo pomoč pri proizvodnji. Načeloma so bili dogovorjeni, potem pa se je ena glavnih strank, Volkswagen, odločila, da Karmannu prepove sodelovanje, saj naj bi jim P1800 odžiral posel. Ves projekt bi skorajda padel v vodo. A Petterson ni vrgel puške v koruzo, k sodelovanju pa je povabil dve veliki finančni podjetji in angleški Jensen. Januarja 1960 je bil tako avto na salonu v Bruslju prvič na ogled širši javnosti.
Iz laboda bi nastal grdi raček
Toda težav ni bilo konec. Prvi serijski avtomobili so imeli težave z barvo in pomanjkljivo kakovostjo, zato so pri Volvu najeli nadzornike, ki so skrbeli, da ne bi nastajale težave. Proizvodnjo so iz Anglije preselili na Švedsko. Pri Jensenu so imeli pogodbo za proizvodnjo 10.000 P1800, proizvedli so jih le 6000, Volvo pa jim je za predčasno selitev plačal kompenzacijo. Leta 1965 se je pod obliko kupeja podpisala italijanska hiša Fissore, imel pa je nenavadno oblikovan zadek, ki so ga poimenovali sodček. Na cesto je zapeljalo več različic. Njegova usoda je bila zapečatena, ko so onkraj luže, na največjem izvoznem trgu, spremenili regulativo, ki je onemogočila, da bi bil dizajn avta še naprej prekrasen. Če bi ga želeli še proizvajati, bi ga morali opremiti z velikimi odbijači iz gume in še nekaj dodatki, kar bi belega laboda spremenilo v grdega račka. Zadnji P1800ES je tako s tekočega traku zapeljal 27. junija 1973.
Da bi P1800 postal čistokrvni športnik, bi potreboval močnejši motor. Zato je znani ameriški oblikovalec Robert Cumberford dobil idejo, da bi avto poganjal osemvaljnik z močjo 196 konjev, sposojen iz forda. Namestiti so morali tudi samodejni menjalnik. Uresničevanje ideje je bilo vse prej kot lahko, avto je bil preglasen, vročina iz motorja se je selila v potniško kabino. Načrte so začasno opustili. Nato pa se je pojavil Aston Martin, pri katerem so se odločili, da bodo proizvajali motorje tudi za druge znamke in tako dodatno zaslužili. Ko so potrebovali avto za testiranje njihovega novega štirivaljnika s 151 konji moči, so se spomnili na volva. Toda ostalo je zgolj pri enem prototipu. Podobna usoda je doletela tudi različico zgoraj brez iz leta 1968, saj so jih proizvedli le 50.
ZDA prekrižaril po dolgem in počez
Zanimiva je zgodba danes 77-letnega učitelja Irva Gordona. P1800 je kupil leta 1966, z njim prekrižaril ZDA po dolgem in počez ter v 47 letih prevozil neverjetnih 4,8 milijona kilometrov, kar še danes velja za Guinnessov rekord. »Izzivam vsakogar, da gre po svetu in vidi kar največ. Najdite razlog za potovanje, saj imate le eno življenje. Ne glede na to, koliko cest sem prevozil, se je vedno našla takšna, na kateri še nisem bil. Zato je vse skupaj toliko bolj razburljivo,« je dejal Gordon, ki je s 100-konjskim P1800 prevozil 12-kratno razdaljo do Lune, kupil pa ga je kot študent za vsega 250 dolarjev. Avto je priljubljen tudi med zbiralci. Karavansko različico 1800ES iz leta 1973 so tako na dražbi prodali za 92.400 dolarjev, kar je bilo največ, kolikor je kdor koli doslej odštel za klasičnega volva. Pričakovali so, da cena ne bo presegla meje 40.000. Med ponosnimi lastniki je tudi strastni zbiratelj avtomobilov in ameriški komik Jay Leno, ki se lahko pohvali, da ima v garaži tistega, s katerim se je v Svetniku vozil Roger Moore.
Pri Volvu so se pred leti poigravali z zamislijo, da bi P1800 dobil sodobno različico, ki so jo poimenovali volvo concept coupe. »To ni futuristični sanjski avto, temveč dokaz, česa vsega smo danes sposobni,« je tedaj dejal oblikovalec Thomas Ingenlath. Koncept, ki ga je poganjal motor z močjo 400 konjev, serijske podobe (še) ni dočakal.
