Renault in Volkswagen sta se tega eksperimenta lotila vsak na svoj način. Da, realno je to še vedno le eksperiment, vsakodnevna uporaba obeh vozil je to več kot očitno pokazala. Torej, Renault je z zoejem na kolesa postavil prav za električni pogon zasnovano vozilo, ki po velikosti in lastnostih sodi med tiste, ki bodo v prihodnje krojili mestni promet. S svojo dolžino dobre štiri metre (4,08) ponuja dovolj prostora za štiri potnike in nekaj prtljage, torej za vsakodnevne opravke, pod pogojem seveda, da ne zahtevate preveč in da se res držite s polnilnicami dobro oskrbljenih mest. Sicer proizvajalec obljublja več kot 400 kilometrov dometa z enim polnjenjem (v praksi to pomeni dobrih 300), kar je že velik korak naprej k tistemu, da bi bil to lahko nekoč avtomobil, ki bo zamenjal recimo kakšnega klasičnega clia. A le pogojno, kajti dejavnikov, ki pridno »pijejo« elektriko iz baterije, je kar nekaj, od vremena in nizkih temperatur pozimi ter visokih poleti, ko morate vklopiti klimatsko napravo, dalje. Zoeja seveda vseeno lahko označimo za prvi pravi korak v smeri nadomestila klasičnega avtomobila. Pa e-golfa? Podobno. Volkswagen seveda ne more iz svoje kože in mu tudi ni treba. Svojo zimzeleno uspešnico so opremili z električnim pogonom in nastal je e-golf. Ta prinese vse, kar dobri golf ponuja: 4,27 metra dolžine in polnokrvno uporabnost v vseh razmerah. Tovarna obljublja okoli 300 kilometrov dosega (v praksi je to okrog 220), kar je še sprejemljivo, a tukaj so seveda spet dejavniki, o katerih smo že govorili.
Zoe je torej bolj podoben nekakšni električni igrači, ki zmore ogromno, saj ponuja med drugim 338 litrov prtljažnega prostora, e-golf se mora kljub precej večjim zunanjim meram znajti s skoraj enako prostornim 341-litrskim prtljažnikom. A vseeno daje boljši občutek, ker izvira iz avtomobila, nad katerim se vsako leto navduši toliko in toliko kupcev ter pri katerem ne morete brcniti v temo. Druga zgodba je seveda njuna dejanska uporabnost. Ta škriplje, pa če zagovorniki elektrike to radi slišijo ali ne. Velik del vožnje v obeh vozilih namreč voznik več pozornosti namenja odstotkom napolnjenosti baterije in razmišljanju, kje za vraga, če sploh, bo našel naslednjo polnilnico. Pri obeh avtomobilih smo ugotovili, da so za uporabnika električnega avtomobila trenutno potrebne tri stvari. Prvič, veliko denarja, ker nista poceni. Pri zoeju lahko baterijo celo najamete, kar zniža nabavno ceno, a morate seveda potem plačevati vsak mesec okoli 80 evrov najemnine. E-golf je že na ravni veliko večjega in odlično opremljenega klasičnega avtomobila, saj stane dobrih 40.000 evrov. Drugič, potrebnega je še več časa. Da, polnjenje je vedno stvar časa in spretnosti, kako se ubadate z vsemi kabli, ki se vam valjajo po prtljažnem prostoru, pa ta kartica, pa tista zelena lučka, pa… In tretjič, potrebujete dobro obutev. Obutev? Da, ker so polnilnice redko posejane, čeprav se seveda stanje izboljšuje, tako da se morate do sestanka ali do tja, kamor ste pač namenjeni, sprehoditi ali celo zapeljati z avtobusom. Pod pogojem seveda, da je polnilnica sploh prosta ali dosegljiva.
Kakor koli že, zoe je dejansko nekaj manjši, a tudi precej cenejši, udobje pri njem ne trpi, e-golf je v prvi vrsti golf, torej smo s tem povedali že vse, pogon pa je dovolj dober, da se z njim lahko prepeljete nekaj spodobnih kilometrov. Le nekaj več telovadbe zahtevata pa kabli se neugledno valjajo po prtljažniku. To so slabosti, ki jih kot doto s seboj prinese električni pogon, a tudi na tem področju bodo v prihodnje zadeve razvili in poenostavili. Za zdaj pa se moramo znajti s tem, kar imajo na voljo, in oba testna kandidata sta vseeno znala prepričati kot dobra vsakodnevna spremljevalca na cesti. Posebej zoe je s daljšim dometom z enim polnjenjem dober korak naprej, e-golf pa s svojim udobjem in velikostjo. Zoe je tudi cenejši, a vseeno prav tako dovolj uporaben. Dobrih 25.000 evrov ni malo, a v primerjavi s konkurenco še vedno precej manj. Za daljše poti pa ne eden ne drugi še vedno nista tam, kjer bi si ju »bencinsko« razvajeni uporabniki želeli.
