O alternativah za kapitalizem se danes skoraj ne sliši. V svetu vse bolj prevladuje njegova neoliberalna izvedenka, ki pa je ne gre sprejeti kot neproblematično in dolgoročno rešitev. Generira namreč resne gospodarske krize, ki se jih vse težje obvladuje tudi zaradi socialnih razlik, ki jih povzroča, reševanje le-teh pa se za zdaj preprosto odlaga v prihodnost. Zato ne bo presenečenje, če bodo tudi ZDA v naslednjih desetih letih zašle v tako resne gospodarske in družbene težave, da se bodo morale odreči temeljnim usmeritvam neoliberalizma (podrejanje države interesom kapitala, čim več prostega trga, šibka socialna država, nizki davki).

Za uspešno odpravo sistemskih slabosti sodobnega kapitalizma je koristno le-te dovolj dobro poznati. Pri tem nam je lahko v pomoč analiza, katere vsebina je primerjava prednosti in slabosti DES, ki smo jih poznali še pred nedavnim oziroma so ta čas v svetu aktualne. Doslej nisem opazil, da bi se s tovrstnimi analizami pri nas kdo resno ukvarjal, zato sem se sam preizkusil v tem izzivu. Primerjal sem štiri DES od petih, ki sem jih omenil prej; izpustil sem kitajski model, ki je sicer izjemno aktualen, a ga premalo poznam, da bi ga lahko zanesljivo presojal.

Ključne vsebine primerjave so navedene v priloženi tabeli. Nekaj pojasnil za njeno lažje razumevanje ne bo odveč. Najprej o »glavi« tabele, to je o sistemih, ki so predmet primerjave. V prvem in drugem stolpcu sta ovrednotena oba modela socializma, kakor ju tudi na podlagi lastnih izkušenj sam dojemam. V tretjem stolpcu je vrednoten neoliberalni kapitalizem, kakor naj bi ta deloval v Sloveniji; ta je za zdaj sicer ohranil nekatere prednosti prejšnjega sistema in je predvsem socialno manj krut od ameriškega, a se njegova socialna narava še naprej poslabšuje. Četrti stolpec obravnava socialno tržno gospodarstvo, kot se to kaže v Nemčiji. Nemčija je bila za primerjavo izbrana zato, ker so nam njene razmere bolj znane od skandinavskih, ki sicer veljajo za primer okolja, ki ga je neoliberalizem najmanj okužil.

Še o kriterijih, po katerih v tabeli primerjamo sisteme. Osnovni sta dve skupini kriterijev – v prvi presojamo državo v ožjem smislu, v drugi pa gospodarstvo. Pri državi nas zanimata predvsem njeno upravljanje in učinkovitost javnega sektorja, s poudarkom na socialni državi. Pri gospodarstvu najprej ločujemo tržno in netržno gospodarstvo, tržna gospodarstva pa presojamo še po treh kriterijih, in sicer glede na vpliv, ki ga ima država na konkurenčnost teh gospodarstev.

Vrednotenja po omenjenih kriterijih so v tretjem delu tabele izražena še sintetično, v obliki ocene primernosti, to je sprejemljivosti sistema za večino prebivalstva. Skupna ocena sistema naj bi odražala njegovo demokratičnost, ekonomsko učinkovitost in socialno naravnanost.

Vrednotenja, ki jih navaja tabela, je primerno še nekoliko osvetliti, pokomentirati. Najprej o sistemu v prvem stolpcu, to je o sovjetskem socializmu, ki smo ga v prvih povojnih letih prakticirali tudi v Jugoslaviji. Ta je ocenjen najslabše, in sicer zaradi njegove nedemokratičnosti in ekonomske neučinkovitosti. Od preostalih sistemov se razlikuje predvsem po tem, da zavrača tržno gospodarstvo, in to je prej ko slej osrednji razlog njegove neučinkovitosti. Temu mnenju pritrjuje tudi »kitajski socializem«; ta je po sovjetskem zgledu ohranil avtoritarni enopartijski politični sistem, uvedel pa je tržno gospodarstvo, in ta kombinacija se v praksi promovira kot razvojno izjemno učinkovita; gre za neke vrste »paradoks«, ki ga je možno razložiti s tem, da sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo učinkovito upravlja v korist večine, očitno ključna dejavnika ekonomske uspešnosti družbe.

Samoupravni socializem (drugi stolpec v tabeli) je uveljavil tržno gospodarstvo, vprašanje lastništva je rešil s samoupravljanjem, to oboje pa je pogojevalo tudi mehčanje avtoritarnosti vodenja države. Tako se je postopoma razvil model socializma, ki je bil ekonomsko dokaj učinkovit, socialno spodobno urejen in tudi po vsebini zadovoljivo demokratičen. Šibek je bil predvsem pri zagotavljanju primernega splošnega gospodarskega okolja, ki ga potrebuje tržno gospodarstvo in za katerega je odgovorna država.

Neoliberalni kapitalizem, kot se nam je zgodil v Sloveniji (tretji stolpec), je od treh tržnih sistemov v tabeli najslabše ocenjen. Slabo je ocenjena njegova demokratičnost, ki je prizadeta predvsem zato, ker smo dopustili, da se nam je parlamentarna demokracija izrodila v »strankokracijo«, torej v vladavino političnih strank, ki skupne interese družbe podreja interesom strank in njihovih podpornih omrežij, katerih motiv delovanja je predvsem bogatenje. Tudi interesom tujega kapitala strankokracija rada prisluhne. Imamo torej sistem, ki je sicer bogato opremljen s formalno demokracijo, po vsebini pa je le-te razmeroma malo; še posebno pa je sistem škodljiv zato, ker ustvarja ugodno okolje za bohotenje klientelizma in korupcije. Vse to so omejitve, ki močno otežujejo učinkovito upravljanje države, zaradi česar je najbolj prizadeto gospodarstvo, posredno pa večina prebivalstva. Na to nas med drugim opozarjajo podatki o našem razvojnem napredovanju v zadnjem desetletju, po katerih se v Evropi uvrščamo v skupino manj uspešnih držav. Lani smo sicer predvsem zaradi ugodnih tržnih razmer v tujini gospodarsko lepo napredovali; tudi vlada je zaslužna za ta napredek, še najbolj zato, ker s svojimi posegi gospodarstva ni resneje motila.

Najboljše ocene si je v tabeli prislužilo socialno tržno gospodarstvo (četrti stolpec), pri čemer smo ga, kot rečeno, vrednotili ob upoštevanju razmer, kakršne zaznavamo v Nemčiji. Oglejmo si, kakšne so pomembnejše razlike med našo in nemško ureditvijo, zaradi katerih ima nemški sistem pomembne prednosti. Med osrednje kaže umestiti naslednje:

1. Nemčija ima volilni sistem, ki otežuje bohotenje strankokracije, poleg tega svoje vlade že vrsto let oblikuje po načelih velike koalicije.

2. Pri upravljanju podjetij je Nemčija pomembno omejila moč kapitala v korist dela, to je zaposlenih in od podjetij neodvisnih sindikatov. Primer za to: slabih 50 odstotkov velike avtomobilske družbe BMW ima v lasti družina Quandt. Upravljalsko moč njenega kapitala je država krepko omejila z rešitvijo, po kateri v 20-članskem nadzornem svetu družbe polovica članov zastopa interese zaposlenih in sindikatov, preostalih 10 pa interese kapitala in države; med slednjimi sta tudi dva predstavnika družine Quandt.

3. Nemčija še naprej vzdržuje učinkovit javni sektor in spodobno socialno ureditev.

Primerjava družbenih sistemov, ki je predmet tega zapisa, bi lahko pomagala pri oblikovanju pri nas potrebnih sistemskih sprememb, ki bi se razvojno odražale v boljši Sloveniji, kot jo imamo danes: postali naj bi tudi po vsebini (in ne zgolj na papirju) demokratična, ekonomsko učinkovita in socialno spodobno urejena družba. Za uresničevanje take razvojne smeri so potrebne predvsem spremembe, ki naj na dveh ravneh, to je na ravni države in v večjih podjetjih, podpirajo učinkovito in pošteno upravljanje v korist večine. Pri tem bomo ravnali razumno, če bomo rešitvam, ki se v praksi že potrjujejo kot uspešne, dali prednost pred lastnimi inovacijami; slednje so namreč praviloma obremenjene s posebnimi interesi njihovih promotorjev. Predvsem naj bi se prednostno zgledovali po dobrih nemških izkušnjah, pri upravljanju države pa tudi v Švici uporabljajo rešitve, ki so vredne posnemanja.

1. Upravljanje države. Prednost naj imajo spremembe, ki omejujejo strankokracijo, to je model izrazito neučinkovitega »demokratičnega« upravljanja države. Za uresničitev te usmeritve je predvsem potrebno dvoje: nova volilna zakonodaja, ki naj podobno kot nemška okrepi vpliv volilcev na izbor parlamentarnih poslancev in njihova ravnanja. Sedanji model oblikovanja koalicijske vlade naj se nadomesti z modelom »velike« koalicije, pri čemer naj imajo prednost rešitve, ki se jih uporablja v Švici.

2. Upravljanje podjetij. Po nemškem zgledu naj se z zakonom okrepi vpliv dela (zaposlenih in od podjetij neodvisnih sindikatov) na upravljanje predvsem večjih podjetij. Prednostno naj se to rešitev uveljavi pri upravljanju državnega premoženja.

Ob spodobni demokraciji z uresničevanjem sistemskih sprememb, ki naj krepijo socialne tržne vsebine kapitalizma, ne bi smelo biti problemov. Žal pa je pri nas strankokracija tako vplivna, da se politika le redko tako poenoti kot v primerih, ko je treba preprečiti spremembe, ki ogrožajo interese elit in kapitala. To se je v zadnjih letih zgodilo vsaj dvakrat – enkrat je šlo za predlog novega volilnega zakona, drugič pa za predlog zakona, ki naj bi po nemškem zgledu izboljšal upravljanje državnega premoženja. Toda taki in podobni neuspehi ne bi smeli biti razlog za to, da se prepustimo usodi, ki jo ustvarja neoliberalizem. Treba je iskati druge poti, ki vodijo v za večino sprejemljivo socialno tržno ureditev. Veliko bi si na primer lahko obetali, če bi na letošnjih volitvah imeli priložnost glasovati za vodjo politične stranke, ki je kot voditelj izkušena, močna in poštena oseba, skupnih interesov pa ni pripravljena podrejati interesom elit in kapitala. A žal so obeti, da se to zgodi, zelo skromni. Praktično tako za zdaj ostaja le možnost, da potrebne sistemske spremembe izsili organizirana civilna družba, to sta predvsem Zveza sindikatov in Zveza upokojencev; aktivnosti te vrste v njunem poslanstvu sicer niso prednostne, v sedanjih razmerah pa je prav, da to postanejo.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana