Srednja ekonomska šola Ljubljana, Roška ali krajše SEŠLJ je šola sodobnega podjetništva z dolgoletno tradicijo. Nepretrgoma deluje od leta 1920. Sprva je bil sedež šole na Prešernovi cesti, leta 1995 pa je dobila prostore tudi na Roški cesti 2. Od leta 1998 je razdeljena na dve različni izobraževalni ustanovi: na Srednjo ekonomsko šolo na Roški in na Ekonomsko šolo na Prešernovi.
Slovimo kot šola sodobnega podjetništva, ki dijakom ponuja kakovostno znanje v povezavi s prakso. Poudarek je na razvijanju kreativnosti in inovativnih idejah.
Posluh učiteljev za posledice trdega treninga
Našo srednjo šolo je obiskoval tudi Nejc Vidmar, ki je znan slovenski nogometaš. Je vratar pri nogometnem klubu Olimpija v prvi slovenski ligi. Zaupal nama je, kako se spominja naše srednje šole, kako mu je šolanje na Roški pomagalo pri današnjem poklicu in pri uresničitvi njegovih sanj ter kako so njegovo športno udejstvovanje sprejemali profesorji. Svojo nogometno kariero je namreč intenzivno razvijal že v času šolanja. »Že v osnovni šoli sem vedel, kaj bo moj poklic, ko bom zaključil šolanje,« pravi Nejc. Vedel je, da bo športnik, vendar ni bil prepričan, s katerim športom natančno se bo ukvarjal. Ko je potem začel intenzivno trenirati nogomet, pa je hitro vedel, da je našel šport, ki je pravi zanj. Nekaj časa je treniral pri Olimpiji, potem je zaigral za Domžale, od leta 2016 je spet pri ljubljanskih zmajih.
»Zaradi treningov sem moral večkrat oditi pol ure prej iz šole, vendar sem imel status športnika, tako da to ni bil problem. Na Roški so bili zelo prijazni in mi opravičevali ure, pri katerih sem manjkal zaradi treningov. Če sem bil kdaj preutrujen zaradi stalnega treniranja, pa so mi v šoli tudi opravičili kakšno zamujeno prvo uro,« pravi 28-letni Vidmar.
Ocenjevanje ni bilo problem
Za Roško se je odločil, ker je živel v neposredni bližini šole. Bila mu je všeč v vseh pogledih. Ne nazadnje tudi z ocenami ni imel nobenih težav. »Imel sem precej dobre ocene, saj ocenjevanja niso bila tako težka. Razred, razredničarka in učenci so bili izjemni in so mi lepšali dneve v šoli in dneve nasploh, saj smo se velikokrat družili tudi zunaj šole,« se spominja. Pravi, da gre prav razredu in sošolcem, ki jih je imel, zasluga, da je bil v šoli tako srečen. »Pri 18 letih, v tretjem letniku, smo na šoli dobili ponudbo za maturantski izlet. Hotel sem ga doživeti, zato sem prosil trenerja, naj popusti in mi dovoli, da grem s sošolci na Krf.« Že takrat je bil to kar velik problem, saj je Nejc igral v mladinski reprezentanci. Kljub temu je trener popustil, kar ga je osrečilo, saj je vedel, da gre za enkratni dogodek v življenju. Na maturantski izlet ima izjemno lepe spomine, ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu, pravi. Ravnateljici in vsem učiteljem je zelo hvaležen za popustljivost, razumevanje in podporo. Ena od njih se z nasmehom spominja, da je Vidmarju med poukom včasih pogledala skozi prste na poseben način: pustila mu je brati športni časnik Ekipa.
Mentorici šole: Bojana Dragoš, Natalija KokotDnevnikov mentor: Andrej Brstovšek