Taka miselnost izhaja iz ideologij, ki vladajo svetu in so uzakonjene v pravnih in socialnih sistemih. Pri tem se sklicujejo na ekonomsko znanost, ki trdi, da so zakonitosti trga naravne, da svet poganja k napredku naravna borba za obstanek, da sta tekmovanje in konkurenčnost naravno stanje, da je cilj vsake gospodarske aktivnosti ustvarjanje profita in tako dalje. Vse to pa so le dogme sodobne ideologije. Če bi bilo to res, človeških zakonov ne bi potrebovali. Naravno v življenju je sodelovanje in ne tekmovanje, dajanje in ne prilaščanje, nenehno iskanje ravnovesja in ne kopičenje. Naravna je ekonomija dajanja in prejemanja. Poglejte v naravni gozd.
Strukture teme, ki vladajo svetu, so ustvarile ideologijo neoliberalne ekonomije, da z njo obvladujejo politične in upravljalske strukture in tudi človeštvo. V posesti imajo vso informacijsko tehnologijo in medije, s pomočjo katerih svojo ideologijo vcepljajo v zavest ljudi.
Danes je človeštvo tako zasužnjeno, kot še ni bilo v svoji zgodovini. Res lahko govorimo, kar hočemo, a to ni svoboda. Svoboda je svobodna zavest, ki ni polna vsiljenih miselnih vzorcev, prepričanj, takih ali drugačnih dogem, norm, predsodkov, strahov, navad in podobnega. Vse to je namreč »računalniški program«, ki oblikuje naše misli. Misli pa so »načrt« vsega, kar počnemo in kar prihaja v naše življenje. Prepričanje, da smo v »demokratičnem« in tržnem sistemu svobodni, je le fikcija naše zavesti.
Ne kritiziram in ne obsojam ljudi v Gospodarski zbornici, da so narisali tako kompozicijo. Taka je pač njihova resnica, ustvarjena iz programa in informacij njihove zavesti.
Najučinkovitejše orodje struktur teme, ki nam vladajo s strahom (zato jih tako imenujem) in ne s svetlobo ljubezni (zavedanje enosti, dajanje, harmonija, sreča, blagostanje), je ekonomski model, predvsem njegov finančni del. Z njim delijo družbeno bogastvo. Sistem je naravnan tako, da vedno večji delež novoustvarjene vrednosti prisvaja finančni sektor. To je pred leti pripeljalo do finančne krize. Tudi podnebne spremembe, vojne, begunci, skokovit porast vseh mogočih bolezni in vse drugo, kar v ljudeh širi strah, so izključno posledica sodobnih ideologij, dogem, predsodkov, strahov in podobnega, ki so plod človeškega, od svetlobe duše (duša je univerzalna inteligenca, znanje, ki ga je ustvarilo vesolje) odtujenega razuma ega in vtkani v obstoječo kolektivno zavest.
Da gospodarstvo kaže na javni sektor in zaposlene v gospodarstvu in jim očita, da zahtevajo nemogoče, ni slučajno. Je prefinjen manever. Saj poznate tisto: »Ujemite tatu!«
Pogled človeka, ki vidi več, kot mu narekuje razum ega, ki se zna osvoboditi ujetosti vsiljenih ideologij in druge miselne navlake, vidi, da so prav finančni sektor in strukture ljudi, ki mu vladajo, tisti del človeške družbe, ki siromaši gospodarstvo, državo, javni sektor in človeštvo. Finančni sektor sveta je povsem enak rakavim celicam v človeškem organizmu, ki imajo edini namen, da nenehno rastejo, in to na račun zdravega organizma. Propadejo šele takrat, ko ugasne organizem.
V letih po osamosvojitvi je iz Slovenije v davčne oaze odteklo več deset milijard, kar je več, kot znaša javni dolg države. Denar ni odtekel iz javnega sektorja, niso ga odnašali delavci, ki bi imeli visoke plače, odnašali so ga izključno ljudje, ki so obvladovali denarne tokove ali so bili lastniki gospodarskih ali finančnih družb. Prav ta denar sta si sposojala gospodarstvo in država za pokrivanje bančnih lukenj. Če že rišejo vlakovne kompozicije, jih sprašujem, zakaj nikoli niso narisali vlakovodij in kompozicij, ki vozijo denar iz gospodarstva v davčne oaze. Ta denar tudi danes kupuje lastnino, ki je še ostala od gospodarstva. Tudi »nedotakljivost« slabe banke in SDH, institucij, ki to prodajajo, je del »poslovnega načrta«, tako kot davčne oaze, finančne industrije in kako še naprej služiti na račun državljanov.
Vsi, ki kažete na »požrešni« javni sektor in so za vas zahteve zaposlenih v gospodarstvu po dostojnih plačah nesprejemljive, poglejte družbeno reprodukcijo neoliberalne ekonomije brez neoliberalnih plašnic, vsiljenih dogem in miselnih vzorcev, in videli boste, kdo siromaši gospodarstvo in nas državljane. Nemogoče je, da bi človek, ki s svojim umom in delom ustvarja novo vrednost, siromašil gospodarstvo in družbo. Ustvarjanje pa ni samo produkcija materialnih dobrin v gospodarstvu. Ustvarjanje je vsaka nova misel. Vse, kar se je začelo in se začne z mislijo. Brez nje ni življenja. Misel pa je lahko svobodna ali pa programirana z vsiljeno ideologijo.
Silvester Koprivnikar, Velenje
