Zadnje objave potrjujejo tezo, da je gospodarsko okolje še vedno zelo dobro. Nemška in evrska gospodarska rast sta v zadnjem četrtletju dosegli pričakovanja, krepi pa se tudi evro. Na drugi strani Atlantika smo videli tudi napoved proračuna, ki predvideva rast izdatkov za vojsko in državno varnost, posledično pa se načrtuje tudi velik primanjkljaj. Precej manj denarja je rezerviranega za tako opevane infrastrukturne projekte, vendar je na tem področju pričakovati vključitev zveznih držav in zasebnega kapitala.
Z večjo potrošnjo bo država vsekakor spodbujala gospodarsko rast. Strah o morebitni bližajoči se recesiji je za zdaj odveč. Morda je sicer dobro biti nekoliko bolj pozoren pri spremljanju razlike med dolgoročnimi in kratkoročnimi donosi ameriških obveznic, medtem ko smo v Evropi na tem področju še na nekoliko bolj varni razdalji kot v ZDA.
Trgi so s precejšnjim nelagodjem ta teden pričakovali podatek o januarskem indeksu cen življenjskih potrebščin, ki se je nepričakovano zvišal za pol odstotka, kar je bilo nad pričakovanji. Strah pred inflacijo je znova nekoliko zbegal vlagatelje, vendar je bila zmedenost zelo kratkotrajna. Po objavi podatka smo pred odprtjem trga v ZDA videli močan zasuk terminskih pogodb navzdol, vendar se je po odprtju trga razpoloženje umirilo, proti koncu dneva pa so investitorji že povsem pozabili na ta podatek in delnice so dan zaključile precej višje. Seveda omenjeni podatek ni povsem nedolžen, saj bo FED čez slab mesec odločal o dvigu obrestnih mer.
Obnašanje delniških trgov me trenutno zelo spominja na obisk Kekčeve dežele z otroki. Otroci so si vso pot strašansko želeli videti Bedanca, tako kot si investitorji že nekaj let želijo videti inflacijo. Ko so uzrli Bedanca, kako spi (inflacija se ne premakne, investitorji derejo na trge, borze pa posegajo po novih rekordih), so bili še vedno prešerne volje. A ko se je Bedanec prebudil, so se razbežali, tako kot so tokrat naredili investitorji, ko so uzrli prebujeno inflacijo, čeprav so si jo dolgo želeli.
