Kraška planota, v svetu znana tudi kot matični Kras, ki je dala ime za vsa druga kraška območja po svetu, že od nekdaj slovi kot dežela kamna. O tem priča tudi izvor imena za Kras: to naj bi namreč izhajalo iz prastare skupne indoevropske besede karra, kar naj bi pomenilo kamen. Ravno ta prevladujoča naravna dobrina, ki jo je tu v izobilju, je rezala kruh še pred stoletjem skoraj vsaki kraški družini. »Iz časa zadnjih dvesto let je samo iz okolice Koprive znana lokacija vsaj 35 kamnolomov in odkopov, v katerih so lomili gradbeni in kamnoseški kamen ali skrile za strešno kritino, verjetno pa je bilo manjših odkopov še precej več,« je povedal Božidar Premrl.

V svojih zadnjih dveh knjigah, po prvi Kraški kruh, vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji je pred dnevi izšlo še Slavno županstvo v Koprivi, zgodovina iz turna sv. Elije. V obeh na skoraj 1000 straneh ohranja spomin na več kot 250 kamnarjev iz naselij Kopriva in bližnjih Brij ter širše okolice.

Eden od njih, Gabrijel Jeram, ki bo letos napolnil 79 let, je bil Premrlu pomemben vir podatkov. »Med koprivskimi je bil največji kamnolom Kremenik, v katerem sem tudi sam delal. Ponovno so ga odprli v letu 2014, prej je deloval med letoma 1920 in 1961, v njem pa naj bi pridobivali kamen že od leta 1900. Zaradi obilice kremena in s tem odpornosti je bil na dobrem glasu kot zelo uporaben,« je Jeram odstiral spomine.

Sam je bil osebno udeležen tudi pri uporabi tega kamna v stavbi slovenske skupščine. Pri njeni gradnji, ta je potekala med letoma 1954 do 1959, so uporabili le domači kamen, štirinajst različnih vrst kamna iz vseh slovenskih pokrajin. »Kraški kamen smo vgradili tako na fasade, od vznožja pa do glavnega pročelja v vseh štirih nadstropjih, kot tudi v notranjosti, koprivski kamen je tako vgrajen v tlaku vhodnega preddverja,« je razkril in povedal, da ta kamen ni našel pot le do Trsta in od tam na Dunaj, v Egipt in Ameriko, temveč so ga zelo cenili tudi doma.

Premrl je v zadnji knjigi o koprivskem županstvu, kar je star izraz za občino, povzel tudi vsebino enega najbogatejših občinskih arhivov na Primorskem. Ta je od leta 1991 hranjen v muzeju v Kopru, prej pa je bil kar 65 let tajno skrit v domači cerkvi svetega Elije. Meri kar pet dolžinskih metrov in zajema čas od njene ustanovitve sredi 19. stoletja do prve svetovne vojne leta 1914.