Mestna občina Ljubljana (MOL) naj bi kmalu sprejela nova pravila, po katerih bodo ulični glasbeniki lahko pokazali svoje znanje tudi na Slovenski in Cankarjevi cesti ter na Kongresnem trgu, ne le v Nazorjevi in Čopovi ulici kot do zdaj. Zaradi negodovanja nekaterih prebivalcev je igranje v središču mesta že nekaj let omejeno. »Časovno smo omejili ulične nastope med tednom dopoldne, kar omogoča zakon o javnih zbiranjih, zajete pa so ulice strogega centra, kjer so se ulični glasbeniki najpogosteje pojavljali,« je pojasnila Alja Bebar z MOL.
Vseeno to ne pomeni, da ulični glasbeniki predstavljajo problem, saj se tudi na MOL zavedajo, da bogatijo turistično ponudbo. »V Turizmu Ljubljana dogodke na javnih površinah, ki dodatno bogatijo turistično ponudbo glavnega mesta, spodbujamo. Zato vsako leto z javnim razpisom razdelimo znatna sredstva za sofinanciranje turističnih prireditev na javnih površinah. Organizatorji organiziranih uličnih nastopov oziroma javnih prireditev na prostem, ki jih sofinanciramo, so dolžni poskrbeti za to, da je vse v skladu z zakonodajo.«
V stiku z realnim življenjem
Več razlogov je, zakaj se nekdo odloči, da se bo z inštrumentom postavil na cesto in zaigral mimoidočim. Tuji godci se običajno na kratko ustavijo v sklopu svojega popotovanja, najpogostejši pa so profesionalci, ki od igranja na ulici tudi nekako preživijo. Skupina, ki bolj kot na ljubljanske ceste sodi na oder Cankarjevega doma, je mednarodno sestavljeni Wild Strings Trio, ki že kar nekaj let zadovoljuje Ljubljančane ter turiste z zanimivo mešanico klasične in ljudske glasbe. Čeprav gre za dobre glasbenike, ki bi lahko igrali marsikje, jim je igranje na ulici izziv in hkrati način življenja. »Na ulici igram že deset let, sicer pa sem glasbenik, samozaposlen v kulturi,« pravi kitarist Aleksander Kuzmič, ki poleg tria veliko igra tudi sam, zato je poleti izdal samostojni album. S skupino so združeni bolj v poletnih mesecih, ko nastopajo po vsej Evropi.
S triom hodijo tudi na druge konce sveta. Pred kratkim so se vrnili s turneje po Uzbekistanu, trenutno že koncertirajo v Iranu, kljub odmevnim koncertnim nastopom pa se Aleksander igranju na ulici ne misli odpovedati, saj ima to poseben čar. »V prvi vrsti na ulici igram zaradi denarja. Ampak glavni razlog je osrečevanje ljudi. Na ulici si neposredno v stiku z realnim življenjem, z ljudmi in okolico. Tempo življenja je dostikrat prehiter, muzika pa prinaša na ulico radost, uživanje trenutka in pristen nastop brez pretvarjanja. Sam na ulici neizmerno uživam, včasih dosti bolj kot na velikem odru. Tudi če bi imel ogromno denarja, bi šel v soboto ob sončnem vremenu igrat na ulico, kajti zadovoljstvo ljudi te napolni bolj od papirja.«
Tujci pri nas
Glasbeniki, ki k nam prihajajo iz tujine, ne morejo prehvaliti dobrega ljubljanskega vzdušja in prijaznosti. Največkrat se tuji glasbeniki pri nas poleti na kratko ustavijo na svoji poti, pokažejo svoj repertoar, na hitro naberejo za bencin in hrano ter se že odpravijo naprej. Nekaj je takšnih kot Toby, ki kar ne more zapustiti Slovenije, potem ko jo je vzljubil že pred leti. Obstajajo pa tudi takšni, kot je ameriški upokojenec Norm, ki redno hodi na ljubljanske ulice igrat že sedem let. Tudi on je namreč eden izmed tistih, ki so jih očarale majhnost in domačnost slovenske prestolnice ter čudovita slovenska narava. Ko je v ZDA delal kot priznani zdravnik, si sploh ni predstavljal, da bo šla njegova pot nekoč v povsem nasprotno smer. Dogodki v njegovem življenju so se odvili tako, da je skoraj čez noč ostal brez vsega, zato se je zatekel h glasbi, ki mu je v težkih trenutkih pomagala preživeti. Glasbi je kot hobiju nato ostal zvest. »Ko sem pozneje dočakal upokojitev, sem lažje zadihal in se sprostil ter po prijateljevem nasvetu med drugim obiskal Slovenijo,« opisuje prvi stik s Slovenijo Norm in dodaja: »Takoj sem se zaljubil v deželo in ljudi.«
Dolgoletni konjiček ga je pripeljal do ljubljanskih ulic in ravno prek igranja je začel spoznavati vse več ljudi in pridobivati prijatelje. »Ljudem je bila moja glasba všeč in so me dobro sprejeli, tako sem postal celo dokaj znan ljubljanski ulični glasbenik. Igral sem tudi v Izraelu, Grčiji, Estoniji, Nemčiji, na Hrvaškem in Tenerifu, zadnjih sedem let pa hodim k vam. Ljubljana je najboljša. Ljudje znajo ceniti dober glasbeni nastop, sploh mojega, ki je unikaten.«
Po domače
Tuji glasbeniki bolj navdušijo prebivalce Ljubljane, medtem ko se tuji turisti množično navdušujejo nad harmonikarjem Markom Hočevarjem, ki jih po navadi v okolici Prešernovega spomenika v narodni noši z nasmehom pričakuje zadnjih pet let. Z njim se množično kot obsedeni fotografirajo tako Španci kot Japonci in marsikdo šele od njega izve, da je Na Golici slovenska viža.
Marko Hočevar vleče meh, odkar je pred štiridesetimi leti končal nižjo glasbeno šolo, po različnih manj znanih ansamblih. Ker je trenutna situacija takšna, da pametne službe zase ne najde, se posveča izključno glasbi. »Sem profesionalni glasbenik, od tega živim. Ne le zgolj od igranja na ulici, ampak tudi od igranja drugje. Redni ulični glasbeniki smo večinoma profesionalci. Ni tako, kot si mislijo nekateri, da so na ulici samo padalci, ki pridejo malo brenkat s kitaro. Ni enako, če igraš dva meseca ali pet let,« opisuje Hočevar.
Zanj igranje ni vedno romantična kreativnost, ampak tudi trdo delo. »To je garanje. Še obleči se moram v narodno nošo. Ni pravila, koliko časa igram na ulici. Lahko dve uri ali pa petnajst ur, ni pravila. Na splošno pa je tako, da sem na ulici večinoma štiri mesece poleti in decembra. Ravno sedaj odhajam na dopust in me dva tedna ne bo.« Ko se odpravi med ljudi, ima vedno pripravljen repertoar vsaj 70 skladb, ki jih lahko kadar koli odigra, čeprav ima večinoma železni repertoar, med katerega obvezno spadajo Na Golici, Slakova V dolini tihi in podobne.
Zaslužek je različen. Če hoče od tega preživeti, mora tudi dosti igrati. »Nekateri pravijo, da pade tudi dvajset evrov na uro. Tisti, ki bo dobil toliko na uro, ne bo dolgo na ulici, ampak bo kmalu kje drugje. Tisti, ki na uro zasluži kakšna dva evra in za dvajsetaka igra ves dan, bo pa raje tiho. Padalci pridejo in ko vidijo, da ni tako, kot so si zamislili, hitro pospravijo. Je za preživetje, ni pa ne vem kaj. Imam harmoniko za 4000 evrov in ne vem, kaj bo rekel serviser, ko jo bom prinesel k njemu. Zadnjič sem bil pri šivilji in sem dal 370 evrov za nošo.«
