1. Obtožbo gospe Blažić, da je Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) moj roman promovirala veliko bolj zavzeto kot dela drugih nagrajencev, je ta že zavrnila. A ta zavajajoča trditev je Blažićevi v nadaljevanju izhodišče za razmišljanje, ali »so v ozadju 'interesi, da bi s spolne zlorabe otrok odstranili stigmo povsem nesprejemljivega početja'«. Medtem ko stavek sam po sebi leti sicer na MKL, pa skupaj z izjavami, ki letijo name osebno (da »roman daje vtis legalizacije spolne zlorabe otroka, dekle popredmeti, kar je značilnost pornografije, zagovarja kazniva dejanja zoper nedotakljivost otrok«, da se »avtor sprevrženo naslaja« nad tem, kar se dogaja dekletu, da gre v romanu »za transfer fantazme odraslega, ki so pervertirane in prikazane kot želja otroka« itd.), očitno želi ustvariti vtis, da MKL, skupaj z avtorjem ter člani komisije (v kateri sta dva moška in enajst žensk, ki gotovo ne delijo »moškega poželjivega pogleda«), skorajda namerno sodeluje v legaliziranju spolne zlorabe – to pa je trditev, ki je žaljiva že do stopnje, da bi bilo mogoče razmišljati tudi o pravnih sredstvih.

Skladna s tem je tudi njena trditev, da sem »sodeloval pri predstavitvah romana na osnovnih šolah«, čeprav ga nisem predstavil na nobeni (!) šoli, ne na srednji ne na osnovni. Kako si razlagati to dezinformacijo drugače kot nameren poskus, da se me (v skladu z zgornjimi trditvami) prikaže kot nekoga, ki se med nedolžnimi osnovnošolci »sprevrženo naslaja« in »uresničuje svoje spolne fantazme«?

2. Citati iz romana, ki jih vztrajno navaja, so povsem iztrgani iz konteksta – očitno zato, da bi avtorica z njimi potrdila oznako romana kot »pornografskega«. Na tak način je mogoče avtorju naprtiti kar koli. Roman namreč opisuje dekle, ki je v otroštvu doživela spolno zlorabo in ki skuša travmo premagovati s cinizmom, samoironijo, vulgarnim govorjenjem, tudi grobim norčevanjem iz sebe in drugih. V njenem vedenju, vključno s promiskuiteto, ni ničesar takšnega, česar psihologi ne bi opisovali kot možne posledice spolne zlorabe. Ne gre za »poželjiv moški pogled« na dekletu, ampak za to, kako doživlja moški pogled na sebi žrtev zlorabe! Za razumevanje romana človek res ne potrebuje Žižka – zadošča že netendenciozno branje.

Ne morem se znebiti občutka, da bi bilo vse lepo in prav, če bi v romanu predstavil zlomljeno dekle, ki bi jo Družba ravno še pravi čas rešila pred samomorom, storilec pa bi bil primerno kaznovan. Žal življenje ni pravljica, storilci niso vedno kaznovani in dekleta se ne obnašajo vedno tako, kot bi se pričakovalo od njih. Trditev, da v romanu promoviram spolno zlorabo, je enako absurdna, kot bi bila trditev, da Dostojevski (pa ne da bi se poskušal primerjati z njim!) v Zločinu in kazni promovira zločin. Ne dvomim, da bi tisti, ki bi hotel, v njem našel tudi odlomke, ki bi – iztrgani iz konteksta – potrjevali prav to.

3. Čeprav je odziv dr. Blažićeve v Dnevniku 12. 2. 2018 manj napadalen do mene osebno, kot je bila to njena praksa do sedaj, in usmerjen bolj proti žiriji, ker mi je podelila nagrado za najboljši mladinski roman, naj povem, da so že pred žirijo roman oklasificirali kot mladinski nekateri recenzenti (na primer Delo – Književni listi, spletna stran JAK, Sodobnost). Nenazadnje sem prejel tudi celo vrsto pozitivnih odzivov nanj prav od mladih; nekatere je mogoče prebrati tudi na spletu.

4. Ob vseh napadih dr. Blažićeve posebej preseneča tudi vloga medijev. Novinarka, ki je v Dnevniku objavila članek o romanu na kar dveh straneh, se name ni obrnila in mi ni dala možnosti, da bi odgovoril na kritike. Novinarka TV Tednika, ki mi je sicer načeloma dala možnost povedati svoj »zagovor«, pa je iz njega spretno izrezala bistvene argumente; še manj časa je namenila izjavam članov žirije (da o očitni tendencioznosti prispevka sploh ne izgubljam besed).

Naj na koncu še enkrat poudarim, da na vsak način dopuščam različna branja – vsakdo pač bere v skladu s svojimi izkušnjami, prepričanji, predsodki itd. – vendar pa bi od strokovnjakov pričakoval diskusijo, ki bi potekala na strokovni ravni in v strokovnem časopisju, ne pa na ravni osebnih diskvalifikacij in v splošnih medijih.

Jiři Bezlaj, avtor romana Evangelij za pitbule