Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo Trbovlje, kjer se šolam tudi sama, obiskuje nekaj manj kot 300 dijakov. Skoraj vsi se med seboj poznamo. Kljub temu se med dijaki vsak dan dogajajo konflikti. V današnjem času prevladuje predvsem verbalno nasilje. Prav ta oblika pa lahko žrtev prizadene bolj kot fizično nasilje. Verbalno nasilje je za nekatere dijake postalo že del vsakdana. Nekateri to razumejo le kot manjše provokacije in del zabave, druge pa besede prizadenejo bolj kot udarci.
Fizično nasilje je manj pogosto. V dveh letih še nisem zasledila večjega pretepa. Na hodniku se včasih – sploh med odmori – pojavijo prerivanje in manjši konflikti, ki se hitro razrešijo. Dijaki imamo različna mnenja o določenih temah in nanje gledamo z druge perspektive. To je velikokrat vzrok za prepir in nasilje.
Večji pretepi se sploh ne bi mogli zgoditi, saj sta na hodniku ves čas prisotna varnostnik in dežurna delavka, ki skrbita za varnost dijakov. Ob tem se mi porajajo nekatera vprašanja. Je v srednjih šolah res potrebna prisotnost varnostnika, da nadzoruje dijake, med katerimi so nekateri že polnoletni in sami odgovarjajo za svoja dejanja? Res ne obstaja drug način preprečevanja nasilja? Mislim, da bi morali dijake bolj izobraževati o nasilju, predvsem pa o njegovih negativnih posledicah. Na šolah pogosto organizirajo predavanja o nasilju, ki so po mnenju mnogih dijakov nepotrebna in se na njih zgolj dolgočasijo. Takšna predavanja so izguba časa tako za dijake kot za predavatelja. Za večje spremembe v družbi bi morali organizirati delavnice, pogovore z žrtvami nasilja, ki so pripravljeni povedati svojo zgodbo, mladostnike spodbujati k prijavi nasilja in podobno. Na drugi strani pa bi morali omejiti oglede nasilnih filmov in spletnih strani ter igranje nasilnih videoiger, saj prav to med mladostniki spodbuja nasilje. Pogosto so vzrok za nasilje seveda tudi razmere v družini.
Na vsakem koraku lahko najdemo razlog za nasilje, od nas pa je odvisno, kako se bomo v določenih situacijah odzvali. Dijake bi morali na šolah spodbujati k prijavi kakršnega koli nasilja. Žrtve nasilja po navadi same niso dovolj pogumne, da bi poiskale pomoč, zato to lahko namesto njih storijo njihovi prijatelji oziroma tisti, ki so priče nasilju.
