Verjetno ni človeka v Zasavju, ki ne bi poznal Petra Kauzerja starejšega, tako zaradi njegove športne in trenerske kariere kot zaradi uspehov njegovega sina Petra Kauzerja mlajšega. Starejši Kauzer je dobršen del najstniških let preživel na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli (GESŠ) Trbovlje, zato smo ga prosili, da se spomni svojih dijaških dni. Sam je nekdanji odlični kajakaš na divjih vodah, danes pa svoje znanje in izkušnje prenaša na sina Petra Kauzerja mlajšega, dvakratnega svetovnega prvaka, večkratnega zmagovalca v svetovnem pokalu in navsezadnje tudi nosilca srebrne medalje z olimpijskih iger 2016 v Riu de Janeiru.
Spomin na dijaška leta je lep
Peter Kauzer starejši se je za vpis na GESŠ Trbovlje odločil, ker v tistih letih ni bilo v navadi, da bi se tako mladi ljudje preselili v Ljubljano v dijaški dom. Predvsem pa mu je bila pomembna bližina doma in prijateljev. Ker je bil športnik, mu je bilo tudi lažje trenirati, kajti ni mu bilo treba izgubljati časa s prevozom.
Kot je povedal, so spomini na njegova šolska leta še zdaj zelo prijetni, saj se je s sošolci odlično razumel in so skupaj uživali najstniška leta. Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, so največ časa preživeli zunaj, na igriščih, v kinu in se družili, seveda toliko, kolikor mu je ob njegovem natrpanem urniku dopustil čas. Rad se spominja, kako so se dijaki v razredu med seboj spodbujali in si pomagali. »Veliko smo se družili, pomagali drug drugemu in večkrat učiteljem ušpičili kakšno oslarijo. Še zdaj se srečamo na rednih obletnicah, na katerih obujamo te lepe in nepozabne spomine,« je dejal. Z nekaterimi, kljub temu da je od takrat, ko je končal ekonomsko srednjo šolo, minilo že kar veliko let, je še vedno v stiku.
Več časa bi posvetil šolanju
Ko je Peter Kauzer starejši obiskoval GESŠ Trbovlje, šola še ni imela športnega oddelka. Danes je poleg splošne gimnazije in šolanja za ekonomskega tehnika to eden od treh oddelkov. Kauzer se je šolal za ekonomskega tehnika. Čeprav takrat športniki še niso imeli svojega oddelka, so ga profesorji na njegovi športni poti podpirali, za kar jim je še danes hvaležen. »Ker smo bili nagajivi, smo prišli v kratki stik s katerim od profesorjev. Drugače pa so nas razumeli,« se spominja odnosov na šoli. Zaradi tekmovanj in treningov so mu dovolili predčasen odhod iz šole in tudi to, da je kakšno uro zamudil.
Šola ga je naučila marsikaj za življenje. »Če zdaj pogledam nazaj, bi gotovo več časa posvetil šolanju, saj je pomembno, da imaš po končani športni karieri izobrazbo. To so mi večkrat povedali tudi profesorji, vendar to spoznaš šele, ko odrasteš,« je zavrtel čas nazaj. Zato je njegov nasvet učencem, dijakom, predvsem pa mladim športnikom jasen: »Posvetite nekaj časa tudi šoli, saj nikoli ne veš, kaj te čaka po končani športni karieri.«
Mentorica šole: Maruša Stoklasa DrečnikDnevnikov mentor: Andraž Rožman
