Človek bi rekel, »o, bog oprosti jim, saj ne vedo, kaj delajo«, če ne bi minister Anton Peršak za Večer zelo prostodušno razgalil, da pač ne razumemo, kako te stvari funkcionirajo. Niso pomembni poznavalci področij, strokovnjaki, raziskovalci, analitiki, praktiki. Vse strokovne študije, strokovne komisije in podobne strokovne podlage so pač zgolj balast, pesek v oči javnosti na javne stroške. Izbranci vendar vedo, kako stvari funkcionirajo: politične stranke se pogajajo, poslušajo lobiste in razne svetovalce, ocenjujejo, kako bo kakšna odločitev vplivala na njihove rejtinge ter interese, sklepajo kompromise in se odločajo. Tako se dela politika v kulturi, medijih, Luki Koper, lokalni samoupravi, zdravstvu…, tako se kadruje v državnih službah in podjetjih. Kaj jih brigajo država in državljani, pomembne so osebne ambicije in pozicije, naslednje volitve. Zgolj to so pravi cilji.

Svoj nekoliko buren odziv naj utemeljim prav na primeru medijev in programov posebnega pomena. Vsi deležniki na področju medijev so se v procesu nastajanja izhodišč medijske strategije (v letu 2016) strinjali, »da lahko Slovenija strateške cilje doseže izključno s sistemskimi ukrepi na ravni celotne vladne politike in s sprejetjem zavez vseh političnih akterjev v državi«. Strokovna komisija je menila, da noben posamični ukrep ne bo prinesel zadovoljivih, kaj šele dolgoročnih učinkov in da zagotavljanje javnega interesa na področju medijev v interesu državljanov in državljank ni stvar zasebnih in parcialnih interesov katerega koli deležnika v medijski sferi, ampak je temelj učinkovite medijske politike v interesu javnosti.

V strokovni komisiji smo skupaj ugotavljali, da je slovenska zakonodaja vprašanje javnega interesa »rešila« na najslabši možni način – že leta 2006 je uzakonila javni interes, ki ga do novega zakona sploh ni mogoče spreminjati, pa naj se na medijskem področju dogajajo še take revolucije. Prav tako sofinanciranje medijev, kot ga določa zakon, proizvaja številne negativne posledice. Sem sodijo tudi programi posebnega pomena, a ne zaradi višine dodeljenih sredstev, temveč zaradi pomanjkanja kriterijev. Zato bi morali sprejeti ukrepe za boljše delovne pravne pogoje za delo novinarjev, njihovo izobraževanje, podporo neprofitnim pobudam, ki delujejo izključno v javnem interesu. »Prejemniki« podpore v tem smislu naj ne bi bili mediji (kot podjetja) oziroma njihovi lastniki, ampak konkretni ustvarjalci s konkretnimi projekti.

In kje intervenira predsednik vlade Miro Cerar? Pri 30 podjetjih, ki pripravljajo programe posebnega pomena, imajo znane lastnike in jim država na leto razdeli milijon in pol evrov subvencij. Od leta 2008 do lani so dobili približno 15 milijonov evrov. Na medijskih razpisih dobijo denar ne glede na kakovost projekta, ki ga prijavijo. Ob tem je treba povedati še, da nekateri izdajatelji programov posebnega pomena sploh nimajo zaposlenih ali jih imajo le zelo malo, subvencije pa lahko predstavljajo celo 70 odstotkov prihodkov.

Programom posebnega pomena se torej podeljuje državna pomoč, hkrati pa kriteriji nadzora in udeležbe javnosti v upravljanju njihovega delovanja niso določeni skladno z evropskimi zahtevami. Če je v primeru RTVS z zakonom urejen javni nadzor, tako na programski kot tudi na upravljalski ravni, bi moral biti nadzor urejen tudi za programe posebnega pomena. Samo tako bi bilo mogoče zagotoviti stabilnejše in dolgoročne vire financiranja teh programov v delu, ki se nanaša na zagotavljanje javnega interesa. Hkrati pa določiti še druge kriterije ter razmislek, zakaj takšnega statusa nimajo tiskani in elektronski mediji. Skratka gre za zahtevno materijo, ki se je nikakor ne bi smeli lotevati rokohitrsko in parcialno.

Za občutek, kakšen »kažin« vlada na področju medijev, svetujem obisk »razvida medijev«. Po aktualni in zastareli zakonodaji ter razumevanju politike, kaj so mediji (občinska glasila, razni informatorji…), jih imamo v državi skoraj 2200. Torej en medij na 800 prebivalcev ali več medijev kot profesionalnih novinarjev.

Barbara Verdnik, Škofije