Odgovor je dokaj enostaven. Vse so pravzaprav dobre, vsaka ima kakšno posebnost, najbolj odločilno pa je dvoje: izbira najprimernejše izolacije glede na namen, pravilne debeline glede na zahteve zakonodajalca in pričakovanj lastnika ter pravilna in kakovostna sistemska vgradnja, ki ne pomeni le namestitve izolacije, ampak tudi vseh zaščitnih zaključnih slojev. Ker govorimo o sistemu, to pomeni tudi pripadajoč pritrdilni material. Pri izoliranju sten ali stropov je temeljna tudi gradbena fizika, ki določa, da si morajo različno paroprepustni sloji slediti v pravem razmerju. Od manj proti bolj prepustnemu, da, kot bi rekli v gradbeniškem žargonu, stene dihajo. Ob tem ne smemo pozabiti, da so za kakovostno izolacijo objekta nujni in tudi zakonsko predpisani vsi ukrepi, če začnemo pri temeljih in končamo na strehi.
Nizkoenergijska, pasivna …
Omenili smo zahteve zakonodajalca in pričakovanja lastnikov in pri tem se srečamo z različnimi pojmi, kot so nizkoenergijska, pasivna … Vsaka država ima formalno ali neformalno definicijo nizkoenergijske hiše. Na splošno rečeno gre za stavbo, ki na leto za ogrevanje kvadratnega metra površine porabi ekvivalent od 2 do 5 ali 6 litrov kurilnega olja. Pasivna hiša je standard kakovostne gradnje, ki je nastal na podlagi uspešnega nemškega pilotnega objekta leta 1991. Standard pasivne hiše določa raven udobja, energijske učinkovitosti ter delež rabe energije iz obnovljivih virov. Standard natančno definira največje dopustne toplotne prehodnosti konstrukcij in stavbnega pohištva, uporabljenega na ovoju stavbe, raven zrakotesnosti, odsotnost toplotnih mostov, največjo dovoljeno rabo primarne energije za delovanje stavbe ter letno potrebno toploto za ogrevanje, ki mora biti manjša ali enaka 15 kWh/(m2a).
Skoraj ničenergijska stavba, kot jo definira Energetski zakon (EZ-1), je stavba z zelo visoko energijsko učinkovitostjo oziroma zelo majhno količino potrebne energije za delovanje, pri čemer je potrebna energija v veliki meri proizvedena iz obnovljivih virov na kraju samem ali v bližini.
Energijsko varčna hiša je tista, ki zagotavlja karseda udobno bivanje (primerna toplota in raven vlage, kakovost zraka, svetlost) pri čim nižjih stroških gradnje, obratovanja in vzdrževanja. Če denimo povprečna hiša, zgrajena okoli leta 1990, za ogrevanje porabi 10 do 25 litrov olja na kvadratni meter na leto, ga skoraj ničenergijske hiše porabijo, preračunano, manj kot 2,5 litra, pasivne hiše pa celo manj kot 1,5 litra. Energijo za ogrevanje in hlajenje ter za delovanje sistemov (sanitarna topla voda, prezračevanje, razsvetljava …) varčne hiše v čim večji meri zagotavljajo iz obnovljivih virov energije, kot so: toplotne črpalke iz toplote okolice, prek sprejemnikov sončne energije (SSE) ali fotovoltaike (PV) iz sončnega sevanja, iz lesne biomase, energije vetra …
Toplotne ventilacijske izgube
Zanimivo je, kje se ustvarja največ toplotnih izgub nizkoenergijske ali pasivne stavbe in tudi drugih. Več kot 60 odstotkov toplotnih ventilacijskih izgub stavbe je posledica prezračevanja skozi okna. Žal nekateri ta problem rešujejo s nezadostnim zračenjem, ki ima lahko zelo neprijetne posledice, zato je nakup sistema za avtomatsko rekuperacijsko prezračevanje zagotovo tudi vložek v boljšo energijsko učinkovitost objekta, predvsem pa tudi bolj svež zrak. Ob izoliranju objektov, novogradenj in tudi ob vse več kakovostnih toplotnih rekonstrukcijah starejših objektov pa se pojavlja zanimiva težava, če temu lahko tako rečemo. Zaradi znižanja toplotnih izgub z debelejšim in neprekinjenim toplotnim ovojem so potrebe stavbe po toploti in hladu vse nižje in doslej običajni generatorji toplote postanejo premočni.
Povedano drugače, prijetno bivalno ugodje lahko dosežemo z manj energije kot pred desetletji in s tem se spreminjajo tudi sistemi ogrevanja in hlajenja. Danes je tako stroškovno najprimernejša uporaba nizkotemperaturnega ogrevanja, zelo priljubljene so v tem segmentu toplotne črpalke, ob tem pa se radiatorji kot v preteklosti najbolj razširjeni oddajniki toplote umikajo ploskovnim načinom ogrevanja. V tem segmentu ne smemo pozabiti, da je s tem povezano tudi hitrejše segrevanje ali celo pregrevanje določenih prostorov in je zato nujna kakovostna regulacija ogrevanja.
Ob debatah o izolaciji objekta pa ne smemo razmišljati vedno le o ogrevanju, ampak tudi o hlajenju. Dobro izoliran objekt je namreč zaščiten tudi pred vročino, od faznega zamika sten oziroma vgrajenih materialov pa je odvisen čas, ko se bo objekt segrel. Najlažje bi toplotno stabilnost objekta opisali z dušenjem temperature. Temperatura zunanjega zraka in zunanjih površin niha s periodo 24 ur. Če dosežemo na ovoju stavbe vsaj 12 ur faznega zamika, preprečimo, da bi se prostor pozimi čez noč preveč ohladil in poleti čez dan preveč segrel. Daljši ko je fazni zamik, manjše je nihanje temperature v prostoru glede na nihanje temperature zunaj. Fazni zamik je torej čas, ki preteče med dvema pojavoma najvišje temperature na notranji površini konstrukcije. Ta dejavnik je ob izbiri vrste izolacije nujno upoštevati oziroma se odločiti za sistem različnih materialov, s katerimi dosežemo zahtevane in pričakovane karakteristike objekta.
Ali lahko dihate skozi kožo?
Že v uvodu smo omenili, da stene dihajo, zato je prav, da to nekoliko razčistimo, kajti gre za neprimeren tehnični izraz. Z njim se po navadi razume sposobnost konstrukcije, da transportira odvečno vlago iz prostora in jo po potrebi tudi oddaja nazaj v prostor ter s tem samodejno skrbi za ugodno mikroklimo v prostoru. Pogost argument temu v prid je, da človeška koža diha in zato morajo dihati tudi stene. Izjemno zanimiv način, kako nekoga prepričati v nesmiselnost tega izraza, navaja Danijel Lisičić, univ. dipl. inž. grad. v tekstu Ali stene dihajo (www.jub.si). »Ob neprodušno zaprtem nosu in ustih in zgolj 'dihanju skozi kožo', vam bo vsak najkasneje v nekaj minutah priznal zmoto. Brez dihanja skozi pljuča (t. j. osnovnega 'prezračevanja') pač ne gre.«
Za prehod vlage skozi stene so potrebni tudi mikroklimatski pogoji, največja razlika v parnem tlaku med notranjostjo in zunanjostjo pa je ponavadi januarja. Lisičić pravi, da je razlika ob uporabi različnih materialov za nosilno konstrukcijo ali toplotno izolacijo; količine se gibljejo v razponu od približno 0,1 litra pri difuzijsko zaprtem sistemu do približno 0,9 litra na dan pri difuzijsko najbolj odprtem sistemu (upošteval je 100 m2 sten v 24 urah). Dnevna proizvodnja vodne pare štiričlanske družine naj bi bila okoli 10–15 litrov na dan (dihanje, kuhanje, tuširanje, rastline, sušenje perila …). Že to nam da vedeti, da je treba dnevno proizvedeno vlago odvajati iz notranjih prostorov na drug način kot z difuzijo, saj tudi v primeru najbolj difuzijsko odprtega sistema prehaja skozi stene le majhen oziroma krepko premajhen delež vlage in je zato nujno prezračevanje prostorov. Vseeno pa se lastniki oziroma stanovalci starejših objektov, ki so izvedli energijsko obnovo stavb in tudi stanovanj, srečujejo s pojavom plesni v stanovanjih. In potem so krive »stene, ki ne dihajo«. V bistvu je to povezano z vgradnjo novih izolacijskih oken po načelu vgradnje RAL, kar pomeni, da je tudi sama vgradnja oken tesna in so vse posledice prekomerne vlage povezane z nezadostnim prezračevanjem stavbe ali stanovanja. Pri starih netesnih oknih ga je bilo dovolj, pri novih pa ga ni.
Pravilna vgradnja
Že v zgornjem delu tega prispevka smo govorili tudi o pravilnem zaporedju vgradnje materialov glede paroprepustnosti in podobno o tem govori tudi Lisičić, ki pravi, da čeprav le relativno majhen delež vlage prehaja skozi stene, jo je nujno odvesti na prosto, saj bi v nasprotnem prišlo do kondenzacije celotne konstrukcije in izolacije ter s tem do propada stene. Ob tem je zanimivo tudi, kot pravi Lisičić: »Kljub drugačnemu mnenju je nevarnost nastanka kondenzacije znotraj fasadnega sistema večja pri difuzijsko bolj odprtih konstrukcijah. Difuzija vodne pare je pomembna s stališča preprečevanja kondenzacije v konstrukcijskem sklopu (ali celo na notranji površini) in njegovega morebitnega posledičnega pospešenega propadanja, praktično pa nima vpliva na mikroklimo v notranjih prostorih. Za primerno mikroklimo skrbimo z ogrevanjem in prezračevanjem prostorov. V manjši meri bi dnevno nihanje vodne pare v notranjih prostorih lahko uravnavali z določenimi zaključnimi notranjimi materiali (mavčne obloge …), vendar v primeru dolgotrajnejšega navlaževanja tudi ta način nima več učinka.
V nasprotju z večinskim mnenjem obstaja pri difuzno odprtih sistemih večja nevarnost kondenzacije znotraj konstrukcijskega sklopa oziroma so ti bolj občutljivi na napačno izbiro materialov za posamezne sloje. Zato moramo biti v teh primerih bolj pazljivi in striktno upoštevati priporočila in navodila strokovnjakov (projektanti …) oziroma proizvajalcev sistemov tako pri izbiri materialov posameznih slojev kot pri izvedbi. Tako v montažni gradnji proizvajalci predpisujejo parno zaporo oziroma oviro, s katero se prepreči kondenzacijo v konstrukciji. Zelo pomembna je tudi pravilna izvedba, saj je treba denimo v primeru parne ovire iz OSB-plošč njihove stike polepiti s primernim samolepilnim zrakotesnim trakom. V praksi smo že bili priče poškodbam fasade, ker ni bilo tako.«
In smo spet na začetku. Največjo kakovost (in to na vseh področjih gradnje) prinese dobra izvedba ob izbiri pravilnih združljivih materialov.
