Čeprav voda pokriva skoraj tri četrtine površine našega planeta, je pitne vode precej manj, kot bi glede na ta podatek lahko domnevali. V tem trenutku več kot milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode, še dve milijardi in pol pa se vsej en mesec v letu sooča s težavami v dostopu do pitne vode.

Kot poročajo tuji mediji, utegne Cape Town postati prvo mesto, ki bo ostalo brez pitne vode. V zadnjih dneh je padlo nekaj težko pričakovanega dežja, kar je »dan nič«, dan, ko bodo po napovedih vodovodne cevi presahnile, zamaknilo z 12. aprila na 11. maj.

Cape Town pa je zgolj vrh ledene gore – je le prvo izmed mest, ki jim grozi, da nekega dne njegove vodovodne cevi presahnejo. Pomanjkanje pitne vode se kmalu obeta tudi brazilski finančni prestolnici Sao Paulo, ki sodi v deseterico mest z največjim številom prebivalcev na svetu. Suša, ki je jugovzhodni del Brazilije prizadela med letoma 2014 in 2017, nosi precejšen delež krivde za pomanjkanje pitne vode, toda po mnenju številnih je krivda tudi na strani oblasti, ki se težave ne loteva z zadostno resnostjo.

Krivi sta onesnaženost in slaba infrastruktura

Težave z oskrbo s pitno vodo se v bližnji prihodnosti obetajo tudi indijskemu Banagaloru, kjer je onesnaženost izredno visoka. Večmilijonsko mesto na jugu Indije ima zelo slabo vodovodno napeljavo. Zastarele cevi so namreč krive, da po nekaterih ocenah kar polovica pitne vode steče med odpadno.

Da se mesto sooča s težavami pri oskrbi s pitno vodo, govorimo takrat, ko posamezniku na leto ni zagotovljenih vsaj tisoč kubičnih metrov pitne vode. V letu 2014 je imel vsak od več kot 20 milijonov prebivalcev Pekinga na voljo le 145 kubičnih metrov pitne vode. Kitajska, ki je dom skoraj petini svetovnega prebivalstva, ima le 7 odstotkov svetovnih zalog pitne vode.

Po nekaterih napovedih bo Kairo ostal brez pitne vode že leta 2025. Nil, ki je botroval zagonu ene največjih civilizacij v zgodovini človeštva, je danes v veliki meri končna destinacija industrijskih in kmetijskih odpadkov. Ena najdaljših rek na svetu z vodo oskrbuje 97 % Egipta, ki se po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije uvršča visoko na seznamu držav, kjer beležijo smrtnost ljudi zaradi težav, povezanih z onesnaženo vodo.

Podobno kot številnim obalnim mestom tudi Džakarti grozijo resne težave zaradi morebitnega dviga gladine morja. Več kot polovica prebivalstva indonezijske prestolnice nima vodovoda, kar rešujejo z ilegalnim kopanjem vodnjakov. S takšnimi dejanji na lastno pest se stanje hitro slabša, po nekaterih ocenah je nižje od morske gladine že okoli 40 odstotkov mesta.

Pomanjkanje pitne vode je nekaj, česar so prebivalci mehiške prestolnice že vajeni. Petini prebivalcev Mexico Cityja, kjer uradno živi 21 milijonov ljudi (neuradno pa še precej več), voda iz pipe teče le nekaj ur na teden. Še ena petina ljudi pa ima dostop do pitne vode le nekaj ur na dan.

Do pomanjkanja vode bo prišlo tudi v mestih v naši bližini

Približno četrtina svetovnih zalog pitne vode je v Rusiji, a ruski prestolnici kljub temu v naslednjih letih grozijo težave v oskrbi s pitno vodo. Moskva se sooča s precej veliko onesnaženostjo, za katero je v precejšnji meri kriva industrijska zapuščina iz sovjetskega obdobja. Vir pitne vode v Moskvi je v kar 70 odstotkih površinska voda in kot navaja BBC, med 35 in 60 odstotki pitne vode v Rusiji ne dosega sanitarnih standardov.

Turški strokovnjaki ugotavljajo, da je verjetnost, da se bo tudi Istanbul do leta 2030 soočil z resnim pomanjkanjem pitne vode, precej velika. Območja, kjer je prebivalstvo zelo koncentrirano, se v zadnjih letih že soočajo s pomanjkanjem vode v sušnih mesecih.

Eno izmed mest, kjer morajo oblasti resno razmišljati o prihodnosti oskrbe s pitno vodo, je tudi London. Mesto je deležno približno 600 milimetrov padavin letno (le približno polovica količine, ki je je deležen New York). Vir vode za Londončane je v veliki meri Temza. Oblasti napovedujejo, da bo do pomanjkanja vode prišlo do leta 2025, do resnih motenj z oskrbo pa okoli leta 2040.