Romi na sodiščih v Sloveniji in v Strasbourgu proti državi in občinam vodijo več postopkov zaradi odrekanja pravice do pitne vode, pravice do elektrike in bivališč. Vlada je sicer pred dnevi objavila prenovljeno različico zakona o romski skupnosti, ki naj bi romsko manjšino popeljal v svetlejšo prihodnost, a pri tem ni upoštevala opozoril varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer in romskih združenj. Ti poudarjajo, da mora država začeti urejati položaj Romov na začetku – z napeljevanjem vode in elektrike.
Deset let brez ukrepanja
Osnovna težava je, da urejanje naselij spada v pristojnost občin, vendar župani, zlasti na jugovzhodu države, niso pripravljeni narediti za Rome več, kot jim dovoljujejo lokalni volilci. Ti pa večinoma ne dopustijo, da bi jim občina pomagala. Doslej je bilo v zakonu o romski skupnosti predvideno, da država lahko poseže v pristojnost občin z državnim prostorskim aktom, kadar je zaradi neurejenih razmer v naseljih ogroženo zdravje prebivalcev, občine pa razmer ne izboljšujejo. Ta ukrep v desetih letih, odkar je bil zakon sprejet, ni bil nikoli uporabljen v praksi.
V predlogu spremembe zakona, ki ga je pripravil urad za narodnosti, je po novem predvidenih več postopnih ukrepov, kadar občine ne uredijo razmer. O državnem prostorskem aktu ni več govora, predviden pa je interventni program za ureditev bivalnih razmer. Romi menijo, da ta sprememba ni ustrezna, saj da se država iz postopkov pravzaprav umika.
»Če občina ne ravna v skladu z opozorilom in predlogom (na kakšen način urediti razmere, op. p.), pristojno ministrstvo občini naloži izvedbo naloge z odločbo. Če občina ne izvrši odločbe v določenem roku, opravi izvršbo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, pristojno ministrstvo,« je predvideno v zakonu. Glede na avtonomnost lokalne oblasti in pravne zavarovanosti občin pred posegi države bi bilo takšno ukrepanje težko izvedljivo, opozarjajo Romi.
Država na zatožni klopi v Strasbourgu
»Po posvetovanju s pravniki menim, da so interventni ukrepi in naložitev izvajanja nalog možni le pri izvajanju upravnih nalog občin, ne pa tam, kjer je problem daleč največji – pri umestitvah romskih naselij v sistem poselitve, sprejetju zazidalnih načrtov, legalizacijah naselij, napeljavi komunalne infrastrukture…« pravi predsednik Zveze za razvoj romske skupnosti iz Črnomlja Zvonko Golobič. »Izvršba na sprejem občinskega prostorskega predpisa je v pravnem smislu smešna in očitno nesmiselna ideja. Treba je vztrajati na polnem prenosu nalog na državo.« Golobič je opozoril, da je država dolžna sprejeti manjkajoče predpise in ne le sankcionirati občine, če nalog ne izvajajo. Pri zaščiti manjšin je namreč na lokalni ravni situacija specifična, saj je podpisnica mednarodnih konvencij država in ne občine. Navsezadnje je v najbolj odmevnem sporu – sodnem postopku zaradi odrekanja pravice do pitne vode, ki poteka na Evropskem sodišču za človekove pravice – na zatožni klopi država in ne občini Škocjan in Ribnica, ki v tem primeru onemogočata napeljavo vodovoda. Kaj lahko država stori, če hoče, je prav vlada Mira Cerarja pokazala lani, ko je namenila kar tri milijone evrov za urejanje najbolj perečega problema v državi – romskega naselja Žabjek pri Novem mestu.
Še eno novo sporno določilo v predlogu zakona pa je upoštevanje »avtohtonosti« Romov pri določanju, na katerih območjih so upravičeni do pravic. Zakonski predlog ta območja omejuje na tistih dvajset občin, v katerih imajo Romi svoje predstavnike v občinskih svetih. V drugih občinah, v katerih posebnih lokalnih predstavnikov nimajo, naj bi bili Romi (in Sinti) izenačeni z vsemi preostalimi prebivalci, tudi če dejansko živijo v romskih naseljih, ki so enako strukturirana in imajo enak (zgodovinski) položaj kot naselja, ki jim je priznana »avtohtonost«. »Pri uresničevanju zaščitnih norm manjšin se ne sme izključevati oziroma deliti,« opozarja predsednik Foruma romskih svetnikov Darko Rudaš.
