Je mogoče, da se nista zgrozila, ko sta si ogledala prispevek v Tedniku TV Slovenija 5. februarja 2018, v katerem kot ugledna strokovnjaka za mladinsko književnost igrata ključno vlogo? Jima pritlehnost prispevka ni okrnila mirnega sna? Ju ni spodbudila, da bi preizprašala svojo vest? Sta se za trenutek vživela v kožo avtorja, ki doživlja javni udarec za javnim udarcem? Naj spomnim, da si avtor ni sam prisodil zlate hruške, zaradi katere ga je doletel pogrom. Bi ne bilo etično in častno, da bi se dr. Saksida in dr. Blažićeva od hujskaškega izdelka javno distancirala, namesto da ga uporabljata kot orodje v dokazovanju svojega prav? Na področju književnosti, kjer je »svoj prav« zelo izmuzljiva kategorija, kar bi kot strokovnjaka za literaturo morala vedeti.
Kako si, spoštovani dr. Saksida, po frontalnem napadu in javni diskreditaciji strokovnega odbora, ki je Evangeliju za pitbule prisodil priznanje zlata hruška, v prihodnje predstavljate neodvisno delovanje strokovnih komisij, ki podeljujejo nagrade za otroško in mladinsko književnost? Boste namesto komisij odločali kar vi osebno?
Dr. Cvetka Sokolov, Ljubljana
