– Zakaj in čemu je Mestna knjižnica Ljubljana ravnala proti avtorjevi intenci, ki je izjavil, da je napisal roman za odrasle (Delo, 6. 8. 2016)?

– Zakaj ni med mladinsko berilo uvrstila tudi drugih del iz zbirke za odrasle, v kateri je roman izšel (Nova slovenska knjiga)?

– Zakaj je delo prekvalificirala v mladinski roman (Slovenski knjižni sejem, 22. 11. 2017)?

Za književnost za odrasle je značilna licentia poetica, saj gre za odrasle bralce, zato se kritika mladinske literarne vede ne nanaša na avtorja in romana za odrasle, ampak na dejanje, povzročeno v okviru MKL, zaradi katerega bi pričakovala odgovorno soočenje s posledicami prekvalifikacije. Dejanje je usmerjeno v to, da postane roman del mladinskega branja: avtorji, ilustratorji, knjižnice idr. so zavezani Konvenciji o otrokovih pravicah OZN (ALMA – Astrid Lindgren Memorial Award). Slovenska mladinska veda meni enako. Že Marjana Kobe je v članku Sodobna pravljica (1999–2000) zapisala: »Razvidna drža piscev je ta, do so na strani otrok: zagovarjajo in z veliko empatijo osvetljujejo otroški način doživljanja sveta, kategorijo otroštvo razbirajo kot 'prvotno besedilo življenja' (Cankar).« Dejanje bi samo po sebi in brez teorije zarot, ki jo je videti na ozadju manipulacije podpisnikov odgovora z dejstvi in nameni, zahtevalo seznanitev Švedske akademije o nespoštovanju načel ALMA. Tem morajo namreč biti zavezane vse ustanove, ki nominirajo mladinske avtorje, dela, ilustratorje, mentorje, pripovedovalce v mednarodnem prostoru (npr. Slovenska sekcija IBBY).

Še o odzivih mladih. Srednješolci (18-letniki) so na bralnih srečanjih po nekaj straneh zavrnili branje in se niso hoteli pogovarjati o »odličnem mladinskem romanu« – so že vedeli, zakaj. Tistim, ki roman za odrasle zagovarjajo kot »odličen mladinski roman«, in tistim, ki niso romana prebrali, v premislek le nekaj citatov:

»Luča je pripovedovala, kako so k njemu očetu v ordinacijo – zdravnik je – pripeljali petnajstletno smrkljo, ki si je očitno zaželela posebej izdatne masturbacije, pa si je potisnila tja noter v svojo tamalo kakšnih dvajset centimetrov dolgo ribo. (Bezlaj 2016: 12)

»Ta pedrovska obrita gnida bi tako uživala z nacističnimi kurci v riti, da bi, če bi se zgodil tvoj scenarij, še bolj zasovražil Bosance.« (Bezlaj 2016: 40)

»Veš, vse otroštvo sem si želela, pa še zdaj sanjarim o tem, da bi me kdo spolno zlorabil, pa še nobeden ni pokazal niti najmanjše volje. Spet je malo pomolčala. Nikoli se mi nič ne zgodi.« (Bezlaj 2016: 65)

»Če si res tako religiozna, a te nič ne peče vest, zdaj ko se nimaš več komu spovedati in dobiti odpustka, da se v banji drkaš s tubo od šampona?« (...) Bog mi je ustvaril pičko, zato, da bi jo uporabljala.« (Bezlaj 2016: 105)

Izbrani citati so le vrh ledene gore. Odgovor na vprašanje, kako tovrstno pisanje razvija bralno kulturo mladih, prepuščam javnosti, predvsem pa strokovnemu odboru, ki je podelil nagrado.

Milena Mileva Blažić, Ljubljana