»V Sloveniji prodamo okoli 30.000 ton elektronskih izdelkov na leto, zberemo pa jih od 10.000 do 12.000 ton. Po izračunih znaša povprečna količina elektronske opreme 170 kilogramov na prebivalca Slovenije,« pojasnjuje Emil Šehić, direktor podjetja Zeos, enega od podjetij, ki v Sloveniji skrbijo za ravnanje z elektronskimi odpadki. »Nekaj opreme se uporablja, nekaj pa je shranjene v kleteh, garažah ali po predalih.«
Tričlanska družina ima doma torej že slabih 500 kilogramov tovrstne opreme, a je imajo v številnih drugih državah še več. »Mislili bi si, da smo dosegli že visoko raven, a ob pogledu na Skandinavijo, Beneluks ali Irsko ugotovimo, da imajo tam še dosti več elektronike na posameznika. Tudi 200 kilogramov na osebo. Zato lahko v prihodnje tudi v Sloveniji pričakujemo povečanje potrošnje elektronskih izdelkov.«
Leta 2016 je bilo po podatkih Zeosa zbranih dobrih šest kilogramov odsluženih elektronskih naprav na prebivalca Slovenije, kar pomeni, da je takih naprav po gospodinjstvih za skoraj 30 let zbiranja.
E-odpadki se sicer ločijo na velike gospodinjske naprave, kot so pralni stroji, štedilniki in pomivalni stroji. Posebna kategorija so hladilno-zamrzovalni aparati, seznam pa dopolnjujejo še televizorji in monitorji, sijalke ter preostala oprema, med katero spadajo mali gospodinjski aparati, zabavna elektronika in informacijska tehnologija.
Šehić meni, da je stopnja ozaveščenosti o ločevanju e-odpadkov pri nas sicer na zelo visoki ravni, izziv pa še vedno predstavljajo manjše elektronske naprave. Analize kažejo, da je skoraj odstotek in pol vseh mešanih komunalnih odpadkov prav takšnih malih elektronskih naprav, ki so bile odvržene v napačen koš za smeti. »To je že skoraj 30 ali 40 odstotkov količine e-odpadkov, ki je zberemo,« opozarja Šehić. »Ko so e-odpadki enkrat med mešanimi odpadki, jih je zelo težko izločiti, okoljska škoda pa je že nepopravljiva.«
Pred dvajsetimi ali tridesetimi leti smo kupovali predvsem velike gospodinjske aparate in morda kak televizor, danes pa prednjačita zabavna elektronika in IT-oprema. Značilnost teh izdelkov je, da praviloma ne zasedajo veliko prostora, zato niso v napoto, kot je recimo odsluženi hladilnik. »Že večkrat sem slišal, da ima kdo doma po šest, dvanajst, petnajst starih mobilnikov. Verjetno jih nikdar več ne bo uporabljal, ampak jih ima vseeno v predalih,« pove Šehić in doda, da je to pogosto tudi posledica tega, da potrošniki preprosto ne vemo, kam z odsluženimi elektronskimi napravami. »Ker elektronski odpadki ne nastajajo pogosto, se nam zelo težko vtisne v spomin, kam moramo dati odsluženi telefon ali računalnik. Za embalažo, ki nastaja dnevno, natančno vemo, kam spada.«
Da se s pogostostjo nastajanja odpadka poveča tudi ozaveščenost, kaj z njim, prikazujejo baterije. »V povprečju v slovenskem gospodinjstvu porabimo 45 baterij na leto. Zato ljudje že vedo, kam z njimi. Zabavna elektronika ima daljšo življenjsko dobo in vsakič, ko jo želimo odvreči, moramo razmisliti, kam z njo. Hkrati pa nas ti izdelki še vedno navdajajo z nekakšno nostalgijo in prepričanjem, da še vedno delujejo. Ker smo zanje veliko plačali, jih nočemo preprosto odvreči v smeti,« pojasnjuje.
Da bi se pravilno zbralo še več elektronskih odpadkov, pa ni dovolj zgolj ozaveščanje, temveč je treba potrošniku tudi ponuditi možnost, da na preprost in nezamuden način odda odslužene naprave. Največ e-odpadkov zberejo javna komunalna podjetja z zbiralniki, namenjenimi e-odpadkom, ali v zbirnih centrih. Veliko jih zberejo tudi zbiralna podjetja in trgovine. Slednje imajo obveznost brezplačnega prevzemanja odsluženih naprav ob nakupu novih. Poleg tega morajo vse trgovine brezplačno in brez nakupa novega izdelka prevzeti vsak elektronski odpadek, ki je manjši od 25 centimetrov. »V trgovinah smo vzpostavili tudi zelene kote oziroma zbiralnike za e-odpadke,« dodaja Šehić. »Prav tako smo po Sloveniji na ekootokih postavili okoli 700 uličnih zbiralnikov, ki so zelo čisti, saj je v njih manj kot pet odstotkov drugih odpadkov. Hkrati pa z njimi zberemo reči, ki jih prej nikoli nismo. Od brivnikov do elektronskih zobnih ščetk in električnih igrač ter električnega orodja. Na koncu zbrane odpadke prevzamemo in jih v skladu s cilji obdelave predelamo. Nekaj v Sloveniji, nekaj v tujini. Tisti del, ki je najkritičnejši in najnevarnejši, se obdeluje v tujini. V Sloveniji potrebnih oprem za to namreč nimamo,« končno usodo naših elektronskih naprav opiše Šehić.
