V najnovejšem sporočilu za javnost ste zapisali, da je bila skupina konec decembra na robu razpada. Kaj se je zgodilo takrat in kaj kasneje, da do razhoda vendarle ni prišlo?

Tudi sam sem bil presenečen, ko sem to prebral. O tem nismo razpravljali v javnosti, šlo je za zasebno stvar, za pogovore med nami. A je bil očitno bobnar zelo odkrit, ko so ustvarjali sporočilo za javnost. Niti nismo govorili o razpadu skupine, zgolj o tem, da moramo narediti korak naprej ali nazaj – ustvariti nekaj novega ali pa vse pustiti. Karkoli vmesnega bi bilo nesmiselno.

Je zmanjkalo želje, volje in motivacije za skupno pot?

Veselje do glasbe je vedno prisotno, pride pa trenutek, ko se vse ustavi in ne veš več, kaj bi storil, pa vsega imaš čez glavo. A to je bil zgolj trenutek slabosti, ki je že minil.

Glede na to, da ste že napovedali trimesečno klubsko turnejo, je očitno res šlo zgolj za hipno slabost. Govoriva morda o poslovilni turneji?

Namen ni takšen, se pa lahko marsikaj zgodi. Smo vsi bolj nagle jeze. (smeh) Zelo se veselimo turneje, ki jo začenjamo februarja, saj bi radi obiskali kraje, kjer še nismo igrali. Klubski nastopi so nam celo bolj všeč kot kakšni večji koncerti, saj so prijetnejši.

Zlasti v primerjavi z večjimi poletnimi festivali.

Radi nastopamo tudi na njih, a nanje občinstvo običajno pride zaradi vodilnih skupin, headlinerjev. V manjših in intimnejših prostorih se vidi, ali kakšna pesem funkcionira ali ne. Na manjših koncertih se tudi zares vidi, koliko je skupina vredna.

Glede na to, da skupino sestavljate štirje stari mački rok scene z dolgo kilometrino in številnimi sodelovanji v različnih skupinah, je bil verjetno uspeh že skoraj zagotovljen. Obenem ste se morali ravno zaradi tega tudi veliko prilagajati. Vendarle niste bili najstniki, ki ustanavljate prvi band.

Kemija med člani je vedno izredno pomembna, pa s tem ne mislim, da se morajo imeti radi, ampak da morajo biti na isti valovni dolžini glede glasbe. Vsak od nas ima že toliko izkušenj, da se na odru samo pogledamo in vemo, kaj in kako bo kateri zaigral. Če tega ni, stvar ne more dolgoročno funkcionirati.

Praznujete peto obletnico ustanovitve skupine – je to veliko, ali ste še novinci na glasbeni sceni?

Pet let niti ni tako malo, glede na to, kako hitro kakšna imena pridejo na sceno in z nje izginejo. Splošno gledano pa ne gre za daljše obdobje, saj v njem ne moreš veliko ustvariti. Mi smo sicer izdali dva albuma in imeli več kot sto koncertov. Nismo hiperproduktivni, a tudi leni ne. Nekje vmes. Skupina je nastala po naključju v lokalu. Zelo hitro smo se dogovorili, da je to dobra ideja, da bomo ustvarjali avtorsko glasbo, ostali trije so me določili, da bom besedila pisal jaz. Še isti konec tedna sem doma naredil tri demo posnetke, s katerimi so bili zadovoljni, nekaj tednov kasneje smo že snemali v studiu. Sam bi sicer raje delal povsem nekomercialno, »underground« glasbo, a so kompromisi nujni. Tudi zato, da se kakšna od pesmi tu in tam zavrti na radiu. Ima pa vsak od nas malce drugačen pogled na glasbo.

Skupna točka vseh pa je, da se ne prilagajate aktualnim trendom in ostajate zvesti glasbi, kakršno tudi sicer poslušate?

Nismo ustvarjeni za moderne pesmi. Nekoč smo poizkusili z malo modernejšo skladbo, pa je zvenela, kot bi bila stara 30 let.

Vam torej bolj leži stari, klasičen rok. Gre za nostalgično vračanje h koreninam?

Vsi razen bobnarja smo odraščali s to glasbo. Poslušal sem in še vedno poslušam Beatle, Deep Purple in Queene. To so bili časi, ko so imeli glasbeniki največ svobode pri ustvarjanju in se niso ukvarjali s tem, ali njihovo glasbo vrtijo na radiu ali ne.

Tudi na tem področju je treba sprejemati kompromise, saj je vse povezano med seboj – vrtenje glasbe, doseg poslušalcev, število ljudi na koncertih…

Seveda, a v primeru rok glasbe so koncerti v živo še vedno najpomembnejši. Vse ostalo je postransko. Vsaj včasih je bilo tako, da si nastopal in nisi afen guncal.

Kakšno pa je stanje na rok sceni pri nas?

Dobrih skupin je veliko, težava pa je, da se njihove glasbe ne sliši, saj je na radiu ne vrtijo. Tako veliko (novih) skupin za širše množice sploh ne obstaja. Opažam pa, in to pri kakih drugih zvrsteh, da se glasba velikokrat ustvarja zgolj za slavo in opaznost, kar občinstvo hitro opazi. Tako se znotraj tega mnogokrat izgubi tudi kdo s talentom. Tako daleč smo prišli, da je glasba po pomembnosti skoraj na zadnjem mestu.

Pred časom ste veliko zanimanja poželi s priredbo skladbe Touch me Samanthe Fox, lani pa se vam je tudi pridružila na odru festivala Pivo in cvetje. Je bilo zabavno?

Tu in tam za zabavo naredimo kakšno priredbo, najprej Stayin Alive (The Bee Gees), potem Julijo (Aleksander Mežek), zatem smo se navdušili nad Samanthinim hitom. Ker je svet postal, kar se tega tiče, zelo majhen, nam jo je uspelo zvabiti še na nastop. Bilo je prijetno, lepo smo se družili.

Pred leti ste nastopili na Emi, kar je nekaj, k čemur rokerji običajno ne stremijo.

Šlo je za kompromis in prilagajanje, saj se sam tega ne bi nikoli udeležil. Sem bil oboževalec evrovizijske glasbe, a to tiste stare, kjer so peli songe, ki so postali večni. A se je tudi pri tem vse izjalovilo – vse bolj gre za pritegovanje pozornosti in vse je bolj pomembno kot glasba.