Po skupinski razstavi Valovanje v skulpturi iz leta 2016 nadaljujejo v Mestni galeriji razstavno in teoretično raziskovanje sodobnega slovenskega kiparstva tudi z Zgoščevanjem. Kustos Sarival Sosič je pod skupno tematiko združil kiparje in kiparke, ki so si različni tako po generacijski pripadnosti kot po rabi kiparskega materiala in načinu, kako njihova dela stopajo v dialog s prostorom in drugo z drugim.
Steklo, kamen, mavec
Najstarejši med njimi, Jožef Vrščaj, se predstavlja predvsem s starejšimi deli, v katerih je med drugim kombiniral pleksi steklo z živim srebrom. Slednje je zgoščeno v maso, da ne izhlapeva, in se poigrava s svetlobo v velikem galerijskem prostoru. Podobno je z manjšimi kockami, v katerih so ujete barvne intervencije in različni naravni delci, denimo listi. Na naravo, zrak in svetlobo se asociativno vežejo tudi razstavljene »slike« iz pleksi stekla, Vrščaj je namreč tudi slikar.
Z izbiro golega kamna mu odgovarja kipar mlajše generacije Anže Jurkovšek: »Zanimalo me je časovno in materialno zgoščevanje. Pri kamnu je čas tisti, ki omogoči denimo zlitje peska in blata, omogoči, da se največ združi v najmanjšem prostoru.« Za skulpture iz mavca se je odločil Tomaž Zarifa, ki s fantazijskimi, enigmatičnimi figurami z neštetimi prsti tokrat izreka kritiko sodobne družbe. Ta temelji samo še na všečkih z družbenih omrežij, na internetu naj bi se povezovali, a smo daleč od resnične komunikacije, vse bolj podobni avtorjevim razčlovečenim »zombijem«.
Most do hiše
Skoraj arhitekturno je k »problemu« pristopila Aleksandra Saška Gruden, ki je podolgovato sobano zapolnila z nizkim zidarskim odrom, svojevrstnim mostičem. Ta ločuje dve projekciji žuboreče vode, ki tudi s pomočjo zvoka simbolizira zgoščevanje čustev. »Obiskovalci lahko skozi ta del razstave potujejo le prek mostu, kar njihovo prejšnjo razpršenost po prostoru fizično zgosti, zato se morajo med sabo srečevati,« podarja umetnica. Močna struktura mostu je kontrast nežnemu žuborenju okolice, hkrati pa že vabi v prostor Mojce Smerdu. Tega, temačnega, je kiparka napolnila zgolj s hišo iz ročno delane opeke, torej domom – zgostitvijo naših življenj – brez oken in vrat. Iz nje je slišati le zvoke hiše, torej šume, kot so škripanje ali ropotanje, dogajanje torej pride ven, medtem ko je vstop v notranjost nemogoč.
Kiparka Polona Demšar dopolnjuje razstavo z zgoščevanjem modrikastega, prosojnega stekla. Obok sobane je izkoristila za očrt vhoda v jamo, asociacijo na prve človeške jamske slikarije, zato je želela pristopiti čim bolj primitivno. »Odločila sem se za tehniko fotograma, torej fotografije na steklo. Na nekaterih je motiv roke, s katero na 'steni' tudi sama puščam svoj podpis. Na drugih se prelivajo profili oziroma silhuete mojega obraza,« pove ob v krog razporejenih steklih, ki se zgostijo v obliko ure.
Pod težo krivic
S poudarjeno družbeno kritičnostjo razstavo zaključujeta Zoran Srdić Janežič in Spiro Mason. Prvi se – tudi kot uveljavljen izdelovalec lutk – prestavlja s figuro pujsa in jelena. Podstat njegovega tokratnega dela je razmerje med vrednostjo in vrednoto; za časa življenja je namreč vrednota, da si pujs, a ko si po smrti kos mesa na tehtnici, predstavljaš le še vrednost. Živalima dela družbo tudi človeška figura, ki se krha pod težo napora in krivic, tudi tistih, ki jih – v pehanju za vrednostjo in ob odsotnosti vrednot – dela živalim.
V središču Masonove predstavitve je plastični gumenjak, ki napeljuje k zgodbam beguncev, tudi otvoritev je v njegovem prostoru zaznamoval performans prosilke za azil. A gre prej za metaforo, ki stopa v dialog z zgodbo ene od španskih srednjeveških fresk – ta ponazarja sekanje drevesa, na katerem raste naše blagostanje. Kot razlaga kipar, poskuša raziskati predvsem človeške vzgibe. »Zakaj ima koncentracija zla, ki se zgodi, ko začne kapital globalno spreminjati svoje forme, vedno profit?«
