1. Pozen oziroma nenavaden odziv: svoje strokovno mnenje o nagradi sem povedal novinarki, ker me je po njem povprašala. Tako kot imajo kritiki pravico, da izrazijo in utemeljijo svoje mnenje – ni na mestu, da bi presojal tehtnost kritik – jo, upajmo, imam tudi sam. Ne gre torej za moj »zapozneli napad«, ampak za odziv na povabilo ugledne slovenske novinarke in drugih njenih kolegov.
2. Ambicije priročnika: priročnik ne želi le »opozarjati« na kakovostna besedila, ampak, kot je zapisano v spletni predstavitvi, »ponuja knjižničarjem, vzgojiteljem, učiteljem in strokovnjakom bogastvo knjig za učinkovito, različnim potrebam prilagojeno, knjižno in knjižnično vzgojo ter vsakovrstno spodbudo za branje predvsem umetnostnih besedil«. Želja, da bi priročnik usmerjal temeljno podlago za razvijanje bralne zmožnosti, tj. izbiro gradiva za kurikularno branje, je torej povsem jasna. Zagotovim lahko, da Evangelij za pitbule pod mojim vodstvom pristojne komisije ne bo izbran za Cankarjevo tekmovanje. Vprašanje, ali sme kdo izraziti pomisleke nad načinom in kriteriji sestave seznama priporočenih knjig za mlade bralce ter o tem, ali med knjigami za mlade in odrasle vendarle obstajajo meje, pa ni prav nič prozaično, ampak skrajno resno, kot je resna tudi dilema, ali pod pozlato imena Mestne knjižnice Ljubljana strokovni odbor, nenaklonjen strokovni kritiki in naklonjen diskvalifikaciji kritikov (med katerimi nisva le midva s kolegico prof. dr. M. M. Blažić), lahko zares počne kar koli.
3. Evangelij za pitbule NI mladinski roman, zato ne more biti odlično berivo za mlade. Intenziteta in količina problemskih motivov – samozadovoljevanje, spolna zloraba, pijančevanje, posilstvo, samomor, odrasli zgolj kot tarča posmeha, lezbična izkušnja itn. – je ob šibki verjetnostni motivaciji in ob nenavadnih, deloma solzavih zgodbenih preobratih morda vznemirljivo branje za odraslega, ki ga roman skupaj s slogom lahko raz-/vzburja; zagotovo pa to ni knjiga za mladostnika v bralnorazvojni fazi, ki jo določajo iskanje samega sebe, samospraševanje o moralnih in družbenih dilemah ter potreba po kritičnem uvidu v svet vrednot predvsem ob razumevajočem pogovoru z odraslimi. Ob tem je nujna etična perspektiva presojanja tako težav kot tudi (Ne: predvsem!) zlorab, česar v Bezlajevem delu ne vidim. Sicer pa avtor verjetno ni po naključju zapisal, da delo »sploh ni mladinski roman, ker mu manjka določena mera vzgojnosti, ki jo potrebujejo mladinski romani«. Sam misel razumem kot nujnost jasnega etičnega vrednotenja predstavljene problematike, ki jo mladi bralec (vsaj po odzivih sodeč) upravičeno pričakuje – in ki so ga problemska dela, izbrana v preteklosti, brez dvoma imela.
O romanu si lahko vsak med nami, odraslimi bralci, misli kar koli. A preobleči delo, namenjeno odraslim, v prvovrstni mladinski roman – ne glede na to, da izkušenjski repertoar in jezik mladostnice odsevata čas in svet, ki ju že desetletja ni več, njena perspektiva pa je vse preveč igrano provokativno »odrasla« – ne more biti drugega kot strokovna napaka. Kot taka ni radoživ evangelij za kritično branje mladih, ampak rekviem za strokovno presojo odgovornih.
Dr. Igor Saksida