Zgodovina samo deloma daje oporo za dešifriranje negotove prihodnosti, ki nas čaka. Iz prve industrijske revolucije vemo, da lahko nova tehnologija temeljito spremeni ljudi in druge vrste. Ključ tega procesa je bil po Tonyju Wrigleyju, velikem zgodovinarju z Univerze Cambridge in poznavalcu tega obdobja, v zamenjavi mehanske energije človeka in živali z bolj produktivnimi oblikami, kot so premog in druga fosilna goriva.

Vsekakor se obsežno razvrednotenje človekove in živalske mišične moči ni zgodilo čez noč. Sprva so številna pomožna dela – vključno s kopanjem premoga ali proizvodnjo vmesnih izdelkov v delavnicah – še naprej zahtevala izjemno veliko telesno naprezanje. Toda po približno dveh stoletjih sta človekova in živalska fizična sila le še redkokdaj potrebni.

Postopoma se je spremenila temeljna narava dela. Konec 20. stoletja so kmetje sedeli na traktorjih in tudi kopanje premoga je v večjem delu postalo mehanizirano. Malo ljudi v visoko razvitih gospodarstvih pride do prihodka v potu svojega obraza.

Tudi človekova fiziognomija se je spremenila, zlasti ko se je realiziral ves potencial industrijske revolucije. Sedenje kot način življenja je zelo očitno ustvarilo povsem drugačne ljudi. Obseg pasu je postal večji, saj je prejšnji način prehranjevanja, ki je bil potreben pri velikih fizičnih naporih, postajal vse bolj nezdrav.

Nekateri so se zavedli teh sprememb in jih skrbijo. Vse večja manjšina je telesno zelo aktivnih ne na poljih ali v tovarnah, ampak v prostem času. Pot na obrazu ni več povezan s produktivnim delom, ampak s potrošnjo – pogosto potrošnjo, ki je namerno vsem na očeh. Telovadnice so postale nov prostor doživljanja skupnosti. In ko so se sodelavci začeli skupaj ukvarjati s telesno aktivnostjo, so tisti delodajalci, ki znajo gledati naprej, v tej rekreaciji prepoznali dragocen vir dobrega fizičnega in duševnega počutja.

Industrijsko revolucijo je omogočila duševna dejavnost. Drug način razmišljanja o njej je, če jo imamo za »revolucijo marljivosti« (»industrious revolution«) – izraz so predlagali Jan De Vries z Berkeleyja (Univerza Kalifornije), Joel Mokyr z Univerze Northwestern in Univerze Tel Aviv ter drugi zgodovinarji. V revoluciji marljivosti med seboj povezane skupine inovatorjev tekmujejo druga z drugo, da bi prišle do novih rešitev za obstoječe probleme, kar vzpostavi pozitiven krog.

S poudarkom na mentalnih prizadevanjih in s tem, da je fizično rutinsko delo postalo odveč, so te spremembe v zadnjih treh stoletjih dale ljudem več priložnosti, da mislijo. Ko je kolektivna inteligenca človeštva dosegla nove višine, so nastale sanje o zmožnosti človeka, da napreduje in postaja popolnejši. A zdaj vemo, da je bila to iluzija. Intelektualna raven, ki je izšla iz industrijske revolucije, bi se lahko izkazala za maksimum.

Tehnološka revolucija, ki poteka zdaj, ustvarja novo vrsto prerazporejanja. Številne naloge, ki so nekoč zahtevale človeško inteligenco – povezovanje in sklepanje, prepoznavanje vzorcev, zaznavanje posledic kompleksnih dogodkov – zdaj bolje opravijo aplikacije umetne inteligence. Naj gre za analiziranje tisoč strani pravnih pogodb, v katerih se želi odkriti nedoslednosti, ali za radiološko ocenjevanje, algoritem lahko delo opravi bolj zanesljivo in ceneje. Kmalu bo tako tudi z vožnjo avtomobila.

Obenem pa je moderna ekonomija vedenja pokazala, da človeška misel lahko vnese iracionalne elemente v sicer povsem preproste procese. Zdaj potekajo raziskave v zvezi s tem, da bi odkrili in nadzirali značilnosti človeškega duha, ki bi lahko proizvedle popačene, neproduktivne in neučinkovite rezultate. Očitno bo naslednja etapa človeške poti k popolnosti zahtevala, da se odpovemo samostojnemu razmišljanju in presojanju.

Umetna inteligenca in avtomatizacija imata vsekakor posledice za zaposlovanje. Toda prizadeli bosta tudi človeškega duha. Službe prihodnosti, večinoma v sektorju storitev, bodo zahtevale neko drugo vrsto sposobnosti in spretnosti, predvsem sposobnost medčloveške komunikacije, ki je robotske aplikacije – niti Siri in Alexa – ne morejo zagotoviti. Zmožnosti kompleksnega preračunavanja in zapletenih analiz bodo veliko manj pomembne.

Težava je v tem, da so številne starejše dejavnosti – na primer vožnja v težkih razmerah po gorski cesti ali odločanje v zapletenem pravnem primeru – vir izpolnitve za nešteto ljudi, saj so priložnost za obvladovanje težkih izzivov, ki jih motivirajo v njihovem bistvu. Kmalu bi lahko bile te dejavnosti – podobno kot obdelovanje polj s plugi v srednjem veku – za vedno izgubljene.

Še več, številna dejstva kažejo, da bodo ljudje najbrž obžalovali to, da morajo opustiti dela, ki zahtevajo duševno naprezanje, in da se lahko prepustijo življenju, polnemu prostega časa in brezdelja. Izkazalo se je, da ni ne pomirjujoče ne prijetno, kadar ni treba ves čas razmišljati. Nasprotno, to vodi do slabega duševnega in fizičnega zdravja ter poslabša kakovost življenja.

Odprava neštetih miselnih nalog ima alarmantne posledice za prihodnost. Tako kot je industrijska revolucija večino ljudi telesno oslabila, nas bo revolucija umetne inteligence poneumila. Poleg mlahavega telesa bomo dobili še mlahavega duha. Gospodarstvo bo vse bolj poneumljalo ljudi. Že zdaj centralne banke mrzlično iščejo načine, da bi poenostavile svoje izjave, ki so namenjene vse bolj preprosti javnosti.

Tehnologija bo spodbujala neumnost množic. A kot velja za kult telesne aktivnosti, ki se je uveljavil med industrijsko revolucijo, se bo najbrž tudi tokrat pojavila nova industrijska veja urjenja inteligence, ki naj bi učinkovala proti duhovnemu osiromašenju. Poslušanje nekoga, ki bo razvijal logični argument, bo postalo vir estetskega užitka in znak imenitnosti. Težka dela literature in vizualne umetnosti bodo postala še bolj privlačna oblika bahavega potrošništva.

Nekaj v zvezi s tem pa se zdi še posebej neprijetno. Težko je že poslušati ljudi, ki se hvalijo s svojo telesno kondicijo, širokoustenje z duhovno superiornostjo pa bo še veliko hujše. Potreba človeka, da se pokaže kot trajen ostanek stare človeške prevlade, bo ogrozila ne le skupno dobro, ampak tudi naš človeški rod.

© Project Syndicate, 2018 Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA) in vodilni sodelavec na Center for International Governance Innovation (Kanada). Veliko se posveča gospodarski zgodovini in globalizaciji.