Radovanović se je verskim krogom predstavljal kot uslužbenec srbske vojaške varnostne službe in notranjega ministrstva, policistom pa kot revizor srbske pravoslavne cerkve. Kot duhovnik se je udeleževal porok in drugih obredov, kakršna je srbska slava po šumadijskih vaseh, kot uslužbenec ministrstva pa je bil reden gost tamkajšnjega episkopa Jovana. Tam se je tudi razkrilo, da je prevarant, potem ko so častitega Jovana poklicali policijski operativci v zvezi z nekim primerom in mu navrgli, da je nanj opozoril »vaš Radovanović«. »Ni naš, vaš je,« je bil odgovor episkopa in klobčič se je odvrtel v splošen škandal. Za to, da bi bil še bolj neprijeten, je poskrbel Zoran Belić, ki so ga Kragujevčani poznali kot meniha Varnavo. Niso mu nasedali samo običajni ljudje, spovedovali so se mu tudi ugledni gospodarstveniki in se mu oddolžili z bogatimi prispevki. Veljal je za begunca iz kratkotrajne Republike Srbske krajine, zaupanje enega izmed Kragujevčanov pa je šlo tako daleč, da je Beliću kupil avtomobil in motor, ne da bi ga zmotila menihova neskromnost. Prevaranta nista povezana, a tudi Belića je policija razkrinkala naključno. Enemu njenih vernih uslužbencev je postalo sumljivo, da menih ne spoštuje kanonskih pravil, med njimi velikega posta. Pozanimal se je, kako je Varnavi dejansko ime, pobrskal po kartotekah in ugotovil, da so za prevarantom že pred desetletjem izdali tiralico.
Lažni menih
V srbskem Kragujevcu so blizu naslovu največjih naivcev v regiji, če ne kar širše. Potem ko je tamkajšnje verske dostojanstvenike in policijo celo desetletje vlekel za nos Milorad Radovanović, se je pokazalo, da so tamkajšnji verniki prav tako dolgo nasedali lažnemu menihu, ki si je nadel ime srbskega patriarha izpred druge svetovne vojne Varnave.
