V Sloveniji se na kulturno politiko, podobno kot na nogomet, spoznamo vsi. Natančneje rečeno: vsakdo med nami ima doma narejen svoj »kulturnopolitični model«, razen vsakokratnega ministra (ali ministrice) za kulturo. Kot da bi vlade prav nalašč imenovale za ministre najhujše analfabete za reči kulture in države (no ja, včasih tak očitek ni daleč od resnice) in jih potem gole in bose, brez pregovornih »vzvodov«, pošiljale na minsko polje kulture, kjer teče čas po zakonih nenehnega izrednega (vojnega) stanja: koledarji so razdeljeni na zatišja, ki trajajo do objave rezultatov najrazličnejših razpisov, in na bitke za ranjence, včasih tudi prave vojne, ki izbruhnejo po odpiranju kuvert, v katerih so prispeli sklepi o (ne)financiranju.
Ko je torej jasno, kolikšen krajec kruha je gospodar odrezal posameznemu prosilcu, kako globoko je z zajemalko, ki nekam čudežno ves čas spreminja svojo prostornin...
Pred natančno šestdesetimi leti, pozno zvečer 31. januarja 1958 – v zgodnjih jutranjih urah 1. februarja po našem času – so iz baze v Cape Canaveralu...