Ko je torej jasno, kolikšen krajec kruha je gospodar odrezal posameznemu prosilcu, kako globoko je z zajemalko, ki nekam čudežno ves čas spreminja svojo prostornino, segel v proračunski kotel in kaj je z nemarno gesto vrgel na krožnike ali v korita nenehno lačnih umetniških utopistov in izvajalcev kulturnih programov. Ta delitev toplih obrokov, ki spominja na prizore iz Živalske farme ali na še kaj hujšega, je vedno bolj edino razpoznavno znamenje slovenske kulturne politike; prav ničesar drugega ni več. Vidimo roko, ki drži tisto zajemalko in optimistično sega v globino kotla

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.