Nova nemška velika koalicija ni še niti uradno potrjena, pa sta se njena glavna protagonista že znašla pred veliko preizkušnjo in kritikami, da sta v pogajanjih preveč popuščala. Oba, vodja krščanskih demokratov (CDU) in aktualna kanclerka Angela Merkel ter vodja socialdemokratov (SPD) Martin Schulz, sta tarči predvsem mladih kril v svojih strankah, ki sta nezadovoljni z izpogajano pogodbo in s strankarskim vodstvom. Pri socialdemokratih je šlo celo tako daleč, da je Schulz samo dva dni po zmagoslavni razglasitvi koalicijskega dogovora danes odstopil od napovedi, da bo v bodoči vladi prevzel položaj zunanjega ministra.

Vodenje SPD naj bi prevzela Andrea Nahles

Schulz je to storil, da bi rešil koalicijo, v kateri poleg njegove SPD in CDU Angele Merkel sodeluje še bavarska krščansko-socialna unija (CSU) Horsta Seehoferja. Pri SPD mora namreč, drugače kot pri drugih dveh koalicijskih strankah, dogovor potrditi članstvo. Glasovalno pravico ima 464.000 članov, rezultati pa bodo znani 4. marca. Krenilo je slabo: Schulza je levo krilo v stranki takoj po objavi koalicijske pogodbe obtožilo, da je z napovedjo prevzema nemške diplomacije poskrbel za svoj osebni interes. To je izstopalo še toliko bolj, ker je pred volitvami nasprotoval veliki koaliciji in obljubljal, da ne bo imel nobene ministrske funkcije. In to je povzročilo tudi trenja z aktualnim zunanjim ministrom iz vrst SPD Sigmarjem Gabrielom.

Vodja mladega krila stranke, 28-letni Kevin Kühnert, je dejal, da mora vodstvo stranke »potisniti svoj ego v ozadje«. Kühnert v teh dneh hodi po Nemčiji in poziva članstvo h glasu proti koaliciji. Če mu uspe, naj Nemčijo vodi manjšinska vlada, pravi. Tisti, ki v SPD nasprotujejo koaliciji, so se celo združili v nekakšno novo skupino znotraj stranke, pod kratico NoGroKo (kratice za Ne Veliki Koaliciji).

Dvainšestdesetletni Schulz, nekdanji predsednik evropskega parlamenta, skuša ta del članstva pomiriti tudi z napovedjo, da odhaja s predsedniškega položaja SPD. To je sicer dejal že takoj ob končanju pogajanj z Merklovo in Seehoferjem. V zgodovino bo tako šel kot vodja nemških socialdemokratov z enim najkrajših mandatov, saj je stranko prevzel 17. marca lani. Takrat je imel idejo, da jo bo popeljal do zmage na jesenskih parlamentarnih volitvah, pa se je namera globoko sfižila. SPD je dosegla pet odstotkov slabši rezultat kot leta 2013 in na volitvah pobrala vsega petino glasov.

Vodenje SPD bo verjetno prevzela 47-letna Andrea Nahles, poslanka v bundestagu in bivša ministrica za delo in socialne zadeve. Dejala je, da ceni Schulzevo potezo, saj »vem, da mu ni lahko«. Kot pravi, bo zdaj poskušala poskrbeti za to, da se bo članstvo osredotočilo na vsebino koalicijske pogodbe.

Boleče slovo CDU od financ

Ta pa je tarča glasnih kritik tudi na desnici. Kanclerki Merklovi, ki naj bi znova prevzela ta položaj, očitajo, da je socialnim demokratom popustila čez vsako mero. Kot dokaz navajajo podatek, da bo imela CDU v novi vladi šest ministrstev, prav toliko kot SPD, čeprav je slednja dobila dobrih dvanajst odstotkov glasov manj. Še posebej pa Merklovi očitajo, da je iz rok izpustila finančno ministrstvo, ki ga je vodil odločni zagovornik finančne discipline doma in v Evropski uniji Wolfgang Schäuble. Namesto njega naj bi na čelo državnih financ prišel SPD-jev župan Hamburga Olaf Scholz. Pričakovati je, da bo ta manj finančno strog in da se bo lažje našel v evropskih idejah francoskega predsednika Emmanuela Macrona.

Tudi v CDU po kritikah izstopa mlado krilo stranke. Njen voditelj Paul Ziemiak poziva h globlji razpravi o dolgoročnejši usodi stranke, Merklovi pa tla izpod nog spodmikajo tudi nekateri seniorji. Kmetijski minister v državi Baden-Württemberg Peter Hauk pravi, da bi morala kanclerka med svojim četrtim mandatom poskrbeti za prenos oblasti na nekoga drugega. Nekateri komentatorji ocenjujejo, da bi to lahko storila po dveh letih vodenja vlade in se tako častno poslovila. Toda to so za zdaj vendarle še računi brez krčmarice. ba, agencije