Pia Cramling in veselje do igre

Pia Cramling, rojena v Stockholmu leta 1963, se je šaha resno lotila pri desetih letih. Dotlej je le opazovala starejšega brata Dana, ki je pozneje postal eden najboljših švedskih šahistov. Pri petnajstih letih je Pia že branila barve Švedske na olimpijadi, nase pa moški svet opozorila v Londonu leta 1982, ko je skoraj ugnala Viktorja Korčnoja. Čez dve leti ga je, tedaj že kot prva igralka sveta, res premagala. Raje je igrala na moških turnirjih, v ciklu za naslov svetovne prvakinje pa se je vedno znova zalomilo. Bili so tudi uspehi med dekleti: na obeh solunskih olimpijadah (leta 1984 in 1988) je osvojila posamično zlato na prvi deski; pozneje je večkrat nastopila v moški ekipi Švedske.

Pia je igrala daleč največ med poklicnimi šahistkami, leta 1992 pa je osvojila naslov moškega velemojstra. Takrat je bila edina ob slavni Judit Polgar s tem naslovom, pa brez naslova svetovne prvakinje. Kmalu je osnovala pravo šahovsko družino: z možem, španskim velemojstrom Juanom Bellonom, sta se naselila v Malagi in vzgojila hčerko, ki je seveda šahistka. Čeprav je bila že mama, je Pia vztrajala in največje uspehe dosegla po štiridesetem letu. Postala je evropska prvakinja v letih 2003 in 2010. Končno je bila suverena tudi v ženski konkurenci.

Po krizi, v katero je zašla po vrnitvi v Stockholm, je pred dnevi spet zablestela v Gibraltarju. Odprti turnir, kamor zaradi izdatnih ženskih nagrad pridejo vse najboljše šahistke, je v absolutni konkurenci osvojil prvi favorit Levon Aronjan. Pia, ki na papirju ni bila med favoritinjami, pa je pri 54 letih pustila za seboj vsa dekleta (in žene) in dosegla najboljši rezultat v dolgi karieri. Drobna Švedinja z nalezljivim nasmehom očitno spada med športnike, ki premikajo meje možnega.

Takole jo je nekoč skupil baskovski velemojster Felix Izeta: