Mladi se v občinsko politiko vključujejo še manj kot v državno, če se že, pa to pogosteje poteka na neformalni ravni kot na formalni. Razlogov za njihovo politično apatijo je veliko, od nezaupanja v politike do prepričanja, da sami ne morejo ničesar spremeniti. Pri sodelovanju na občinski ravni se pojavijo še dodatne ovire. Ena izmed njih je ravno zaprtost političnih struktur v občini, saj isti ljudje na svojih položajih pogosto ostajajo več let. K temu, še posebno v manjših občinah, verjetno pripomore miselnost ljudi, ki raje volijo nekoga znanega kot novega, manj znanega, še posebno mlajšega človeka. Takšnega kandidata družba pogosto dojema kot neresnega in neizkušenega.
Po drugi strani imajo mladi do občine drugačen odnos kot do države: bolj verjetno je, da se bodo politično udejstvovali na državni ravni, saj lahko na nacionalni ravni dosežejo več. Toda pomanjkanje mladih v občinski politiki vodi do tega, da so njihovi interesi v lokalni skupnosti pogosto zapostavljeni. Izključenost mladih ob tem ne prikrajša samo te skupine prebivalstva, temveč celotno občino, ki bi ji mlajša generacija lahko pomagala do napredka in s tem kvalitetnejšega življenja v skupnosti.
Nekatere občine se zavedajo pomembnosti prihajajočih generacij za današnjo družbo in si prizadevajo za njihovo čim večje vključevanje v občinsko življenje. Hkrati jim pomagajo pri iskanju zaposlitve in reševanju stanovanjskih vprašanj. V ta namen Inštitut za mladinsko politiko podeljuje certifikat mladim prijazna občina, ki se za obdobje štirih let podeli samoupravnim lokalnim skupnostim, ki izpolnjujejo določene kriterije.
Da občina lahko pridobi ta naziv, mora izpolnjevati vsaj en pogoj iz vsake od osmih skupin kriterijev, kot so zaposlovanje mladih, stanovanjska politika, informiranje mladih, izobraževanje mladih, načrtno vključevanje mladih v politiko… Podeljevanje nazivov je dobra spodbuda za občine, a zaradi ohlapnosti kriterijev tudi med mladim prijaznimi občinami obstajajo razlike. Nekatere komaj zadostijo pogojem in mladi v njih ne opažajo velikih prednosti, druge pa se s problematiko ukvarjajo bolj resno in mladim celo ponujajo štipendije, s čimer še dodatno spodbujajo njihovo aktivno sodelovanje v občinski skupnosti.
Mladim prijazne občine so zagotovo korak v pravo smer, še posebno tiste, ki si ta naziv dejansko zaslužijo. Kljub temu se različni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vključevanjem mladih v občinsko politiko, strinjajo, da bi moralo to vključevanje potekati bolj celostno kot samo po posameznih kriterijih.
