Kup dodatnih gnojničnih komentarjev je požela objava na twitterju Mag. Art. (kar koli že te pike in velike začetnice pomenijo). In prav ti so me pripravili do tvitanja in na koncu do pisanja tega zapisa.

Lahko je Alenki Gotar komentirati Simonino početje, saj je sama pretežna poustvarjalka (1. nagrada za najboljše besedilo Cvet z juga na mednarodnem festivalu v Črni gori Sunčane skale pač ne prenese primerjave s Simoninim avtorskim opusom! – vir wikipedija). Alenka ima relativno (!) varno kariero rednih pevskih angažmajev in dodatnega pedagoškega dela. Je izjemna operna pevka, ki je imela hrabrost zaviti še malo s poti v pop. Morda ji je prav zato malce lažje kot Simoni, katere dela so vedno znova na trgu in vedno znova čakajo palec gor ali dol.

Kdor koli naskakuje Simono zaradi prirejene državne zastave, pa naj ima znanstvene nazive ali ne, naj z vidika svojega lagodnega preživetja ob morda še tako skromni plači, pa vendarle redni plači, pogleda status svobodnjakinje, ki je ob prejetju Grumove nagrade pred leti na vprašanje o tem, kaj bo storila z denarnim delom nagrade, rekla, da bodo zdaj lahko šli na morje.

Če kdo, je prav Simona poklicana, da grb v zastavi nadomesti z nerojenim otrokom, saj se ona veliko bolj bori za lepšo prihodnost naših otrok in za preživetje slovenskega naroda in jezika, tega temelja narodove samobitnosti in državnosti. To je pomembno, zastava je simbol. Samo simbol. Simone so vsebina. Veliko bolj od navideznih twitterskih domoljubov, ki vse svoje presežke gnojnice in odvečne energije porabijo v virtualnem svetu. Simona pa sedi za mizo in, medtem ko se ji kosilo žge na štedilniku, piše svoja dramska besedila (ker to rada počne) in je veliko bolj kritična in konstruktivna od slehernega tvitarja, ki mu je morda edini smisel v življenju »po šihtu pir s prijatelji« in večerno bruhanje. Na twitterju.

Palce gor, Simona!

In še na koncu: prav lahko bi bila namesto slovenske zastave na tem ponosnem mestu okrog nerojenega otroka zastava EU ali Združenih narodov. V tak svet se bo rodil Simonin potomec, v nič boljšega. V kakšnega torej? Da, zato si bo pa treba ogledati kakšno Simonino predstavo. Tu končam.

Andrej Kokot, Radovljica