Pri prodaji izdelkov in storitev v zdravstvenem sistemu je popolnoma drugače. Proizvajalec (farmacevtsko podjetje) ne prodaja kupcu-uporabniku (bolniku) in ta ne odloča, ali nekaj hoče ali in v kakšnem obsegu. O tem odloča nekdo tretji (zdravnik), ki ni niti uporabnik niti plačnik in nima prav nobenega interesa za skrbno presojo, kaj bo naročil in po kakšni ceni. V tem primeru je jasna odsotnost kakršnega koli odpora, kar nujno privede do tega, da naročnik (ki ni plačnik in ne uporabnik) ne skrbi niti za ceno niti za količino. To, kar zdravnik naroči, plača zdravstvena zavarovalnica, ki je financirana iz zakonsko predpisanega in s prisilo države izterljivega davka. Tega plačujejo vsi zaposleni in nekdanji zaposleni državljani, ki so zgolj potencialni uporabniki zdravstvenih izdelkov in storitev. Na eni strani imamo močan, jasen, takojšen in izračunljiv interes prodajalca, da proda po čim višji ceni čim več izdelkov, na drugi strani pa nimamo nikogar, ki bi temu naravno nasprotoval. V sistemu blagovne proizvodnje je takšna situacija v temeljih absurdna in nujno neekonomična.

Zdravnikom in drugim v sistemu naročanja je s finančnega vidika vseeno, katero zdravilo predpišejo in kakšen material ter opremo kupujejo. Morda so celo bolj zainteresirani za predpisovanje novih (dražjih) zdravil, dražjo in nepotrebno opremo ali material. V praksi so za to potratnost pogosto nagrajeni: od seminarjev v eksotičnih krajih, honorarjev do podkupnin.

Poleg vseh afer o nezakoniti nabavi opreme in materiala, predragih nakupih, podkupninah ostaja skoraj spregledano nekaj zelo pomembnega: zdravniki pogosto predpisujejo preveč zdravil. Leta 2014 je veledrogerist Kemofarmacija zbral 65.652 kilogramov odvrženih zdravil, od tega 77 odstotkov neuporabljenih. Vrednost odpadnih zdravil ocenjujejo na okrog 50 milijonov evrov, če k temu znesku prištejemo ure bolnikov in zdravnikov za preglede in predpisovanje teh zdravil, stroške uničevanja ter stroške, ki jih odvržena zdravila naredijo v okolju, je številka strašljivo visoka. Ta pošastno visok znesek, ki ga vsako leto namenimo za zdravila, ki jih ne uporabimo, je najbrž malenkost v primerjavi z denarjem, ki ga odštejemo za nepotrebna (nekoristna) zdravila, ki pa jih uporabimo in pri tem utrpimo dodatno zdravstveno škodo. To ta isti sistem poskuša sanirati z novimi zdravili.

Zdravstveni sistem je v svoji zasnovi neekonomičen in korupten, vodstva sistema pa skrbijo, da je tudi nepregleden. Poskusi družbenega nadzora so očitno jalovi.

V zadnjih 16 letih smo število zdravnikov povečali za 43 odstotkov, število farmacevtskih delavcev za 60, izdatke za zdravstvo za 45 odstotkov. Posledica: število receptov se je povečalo za 23 odstotkov, niti pri eni kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka novih bolnikov, število bolnikov se povečuje, čakalne vrste se daljšajo in daljšajo.

Dodatna vlaganja v zdravstveni sistem ne povečujejo njegove učinkovitosti, ki bi se merila z boljšim zdravjem državljanov, ki si ne želimo še več receptov, pregledov, bolnišničnih postelj ali operacij. Državljani hočemo biti (bolj) zdravi in ne zdravljeni, a to je za farmacevtsko-medicinsko industrijo, ki si ji podredila tudi ministrstvo za zdravje, nedonosen posel.

Ivan Soče, Maribor