Do sredine meseca bo v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU na ogled posebna razstava. To ni razstava znanih umetnikov, temveč neznanih mladoletnikov, ki so morali zbežati iz svoje domovine. Dobrih 30 slik in risb mladoletnih turških azilantov, ki so po poskusu državnega udara julija 2015 dobili mednarodno zaščito na Nizozemskem, pripoveduje zgodbo strahov in upov najranljivejšega dela vsake družbe. Akvareli ali preproste risbe z barvicami in flomastri razkrivajo svet, kot so ga okoli sebe v svoji domovini ob begu in prihodu na nov, varen kraj dojemali otroci. Na eni izmed njih vklenjene rdeče roke odraslega segajo proti otroku za rešetkami, ki drži veliko rdeče srce. Največkrat so upodobljeni motivi žensk in otrok za zapahi. Na drugi sliki je neznani mladi azilant ob mejni tabli Nizozemske naslikal domačina, ki z odprtimi rokami pozdravlja begunca s culo in kovčkom.
To je zgodba o turških državljanih, pripadnikih gibanja klerika Fethullaha Gülena, ki jih je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan obtožil organizacije državnega prevrata. V novodobni zgodovini Turčije je sprožil največjo čistko državnega aparata in gospodarstva doslej. Zapori so se tako napolnili, da se je turški notranji minister pritoževal nad prezasedenostjo. Za zapahi se je po lanskih podatkih znašlo tudi okoli 17.000 žensk in 668 otrok, mlajših od šest let. Slednji zgolj zato, ker so jih turške oblasti »humano« hotele pustiti ob materah, ki jih obtožujejo sodelovanja v Gülenovem gibanju. Toda zapiranje otrok brez razloga je po mednarodnih konvencijah prepovedano. Prav tem 668 otrokom – simbolu postpučističnega zatiranja Erdoganovega režima – je posvečena razstava v ZRC SAZU, ki jo je podprlo več kot dvajset slovenskih nevladnih organizacij, med njimi tudi Slovenska filantropija.
Zapor na otroku pusti čustvene rane
Njena predsednica Anica Mikuš Kos je z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer v ponedeljek odprla razstavo, katere namen je razširiti javno vedenje o priprtih otrocih v Turčiji in o tamkajšnjem dogajanju, prav tako pa pozornost obrniti k tukajšnjim turškim prosilcem za azil, ki še vedno čakajo na odgovor o azilu. »Nisem bila v dilemi, ali bi odprla razstavo. Odzvati se moramo na nasilje in storiti vse, da bi ga bilo manj. To lahko dosežemo tudi z ozaveščanjem,« nam je dejala Mikuš-Kosova.
Kot upokojena otroška psihiatrinja je med najbolj kompetentnimi ljudmi, ki lahko povedo, kakšne posledice življenje za zapahi pušča v nadaljnjem razvoju otrok. Te se lahko kažejo tako v telesnem razvoju kot tudi na psihološki ravni. »Otrok ne odrašča v normalnem socialnem okolju. Ne spoznava sveta. Konstrukcijo socialne realnosti gradi na tem, kar vidi v zaporu. Druži se z manjšim številom ljudi in prevzema vzorec odnosov, ki jih identificira v zaporniškem svetu. Vidi veliko žalosti, brezupa in malo veselja.« Takšna percepcija po besedah Mikuš-Kosove nedvomno vpliva na otrokov razvoj: »Pusti mu čustvene rane, ki se lahko kažejo tako v neustreznem vedenju kot tudi v tem, da otrok zapade v vlogo nemočne žrtve.« Dogajalo se je tudi, da so otroci iz zapora prišli bolj utrjeni, z bolj realnim pogledom na svet in so se poskušali v svojem nadaljnjem življenju postaviti po robu hudemu. Vendar so takšne »pozitivne« posledice precej redkejše od neugodnih, še pojasnjuje.
Šestnajst mesecev čakanja
Nepovezanim posameznikom Mihi Turku, Luciji Kljun in Joštu Žagarju je pomagal razstavo v Slovenijo pripeljati tukajšnji turški prosilec za azil. Kemal (ime je zaradi njegove varnosti spremenjeno), ki je imel službo na eni izmed carigrajskih univerz in je bil pripadnik Gülenovega gibanja, je v strahu pred Erdoganovo dolgo roko kmalu po poskusu državnega udara pobegnil iz domovine. V skrbi za svoji hčerki sta z ženo po drznem begu, o katerem smo že poročali, pristala v Sloveniji. V državi, v kateri sta upala najti varnost. Trenutno se res počutita varneje, a še vedno živita v negotovosti, kakšna usoda čaka njiju in njuni deklici, stari tri in štiri leta. Vse do danes namreč nista dobila odgovora, ali so upravičeni do azila, čeprav je od vložitve prošnje preteklo že šestnajst mesecev. Nazadnje je svojo vlogo za azil moral dopolnjevati v začetku januarja, ko so ga oblasti pozvale, naj dokaže, da je predloženi zaporni seznam, na katerem je, avtentičen dokument. »Od takrat se nam ni nihče oglasil,« je dejal.
Zdaj si tukaj poskušata med čakanjem na pošto notranjega ministrstva ustvariti novo življenje. Sam občasno dela za nevladne organizacije, študira na FDV in sanja o tem, da bi odprl turško restavracijo v Sloveniji. Toda misli mu begajo tudi v črno prihodnost, kaj se bo zgodilo, če mu azila v Sloveniji ne bodo dodelili. Kemal je prepričan, da ga z družino v primeru vrnitve v Turčijo čaka aretacija, saj je na seznamu oseb, ki jih želijo oblasti aretirati. Na slovenskem notranjem ministrstvu zaradi varovanja zasebnih podatkov ne pojasnjujejo razlogov, zakaj vloge turških prosilcev za azil iz jeseni 2016 še niso rešene.
